Miha Jesenšek: mreža

Po dolgi zvestobi Firefoxu sem se zadnjič preselil na Flock. Vendar ta zapis ni reklama za moj novi Social Web Browser. Hkrati z brskalniško migracijo sem (kjer je le možno) naredil tudi preskok iz lokalnih aplikacij na oblak. Prvi vtis? Deluje.

Za manj poučene: klasično programska oprema deluje lokalno na uporabnikovem računalniku, kjer se tudi shranjujejo podatki. Novi spletni servisi pa se poganjajo na strežnikih po celem svetu in so povezani v oblak ter tako skupaj tvorijo en “superračunalnik”. Tudi shranjevanje podatkov je razpršeno, kar pomeni, da lahko uporabnik do storitve in svojih podatkov dostopa od koderkoli in tako ni omejen na lasten računalnik. Na ta način mnogi že leta dostopajo do spletne pošte, nekateri so v oblak razširili tudi svoje koledarje. Nekoč smo nalagali posamezne mp3-je in jih shranjevali na lokalnih diskih ali ploščah, danes se enostavno povežemo do spletnih radijskih postaj ali celo glasbenih družbenih omrežij, ki v realnem času sestavijo radijsko postajo po našem okusu (Pandora, Last.fm, ipd). Enako velja za video in televizijske vsebine (streaming videa s portalov državnih ali privatnih medijskih hiš). Vsi slovarji, ki jih sam uporabljam, so dostopni online (Oxfordov in Cambridgeov za angleščino, MDBG-jev za kitajščino). O raznih akademskih in drugih bazah sem v Kažinu že pisal. Enako velja za družbena omrežja. Sedaj pa v oblak premikam tudi svoja besedila, preglednice in predstavitve.

Google Docs nadomešča dosedanji OpenOffice (ali Office, v primeru, da ste MS-jev fan). Seveda ni popoln, a se razvija in glavna prednost je v tem, da lahko svoje datoteke ustvarjam in do njih dostopam doma, v knjižnici, na faksu, pri kolegu, v kavarni ali v parku. Ali imam s seboj svoj prenosnik ali ne, ni pomembno. Če ga imam, se priklopim na brezžična omrežja, če ga nimam, poiščem prvi javni računalnik. Eno ali drugo je v okoljih, kjer se gibam, vedno dostopno. Tako vem, da bom ob vsakem primeru s klikom miške prišel do svojega eseja, predstavitve ali preglednice. Težavi (navidezno) sta le dve. Prva je dostop do interneta. Popoln preskok v oblak je možen za tiste, ki se gibajo v urbanih območjih. A s povezavo prenosnika in telefona (ali zgolj samo z uporabo naprav kot je iPhone) postane takšen cel svet. Tiste brez povezave pa bo v kratkem razveselila tudi popolna implementacija Gearsov, tako da bo možno tudi offline delo s podatki iz oblaka. Druga težava je paranoična skrb nekaterih za anonimnost svojih podatkov. Takšne rad vprašam, ali kriptirajo svoje datoteke in ali uporabljajo kriptirane protokole pri pošiljanju elektronske pošte. Seveda jih ne. V takem primeru je resnično vseeno, ali svoje podatke zaupamo oblaku, lokalnemu disku ali domačemu strežniku. Na Univerzi v Ljubljani so se baje bali prenesti cel sistem elektronske pošte na Google Apps, saj jih je motilo, da podatki niso shranjeni v Sloveniji. Osvetlimo primer z druge strani: raje svojo korespondenco zaupate administratorju »svoje« institucije, ki lahko »za gajbo piva« zvečer prebira vašo pošto, ali globalni korporaciji, katere interesi niso omejeni na lokalne slovenske zdrahe?

Uporaba online aplikacij in shranjevanje podatkov v oblak ne olajša dela samo posamezniku. V prihodnosti bodo tja migrirala tudi podjetja. Če ne bo pretehtala uporabnost in večja storilnost zaposlenih, ki jo novi servisi omogočajo, pa jih bo prepričalo nižanje stroškov lastnih strežniških kapacitet in licenčnega programja. Ko je Apple iz svojih računalnikov leta pred PC-ji pobral disketne enote, so se mu smejali. Lani prvič v svoj prenosnik AirBook ni več vgradil CD/DVD čitalca/zapisovalca. Trend je jasen: oblak.

Objavljeno v Kažinu, maja 2008