Miha Jesenšek: mreža

Vasilij Žbogar je devetindvajsetletni Izolan, ki se z jadranjem ukvarja že od malih nog. V svoji več kot dvajsetletni karieri je osvojil mnogo vidnih uspehov in predlani postal evropski prvak v razredu laser. Na lanskih olimpijskih igrah v Atenah se je vpisal v izbrano družbo dobitnikov olimpijskih kolajn, ko je z laserjem zasedel tretje mesto. Pred nekaj tedni je bil razglašen za slovenskega športnika leta. O jadranju, laserju, njegovih dosežkih, pogledih, načrtih in spominih sva se pogovarjala v prostorih jadralnega kluba Burja, za katerega nastopa že od samega začetka.

Tale intervju bi začel po obdobju atenskih olimpijskih iger, ko so se nagrade in priznanja na tvoj račun začeli kar vrstiti. Ne toliko prve olimpijske čestitke; ciljam predvsem na tiste bolj prestižne. Dobil si recimo Bloudkovo nagrado, ki se uvršča v sam vrh športnih nagrad na državni ravni, za športnika leta te je izbral Dnevnik pa športna uredništva primorskih medijev, pred kratkim si bil kot »taglavni« izbran tudi na najbolj uveljavljenem tovrstnem slovenskem izboru v organizaciji Društva športnih novinarjev … Kaj mora pokazati slovenski športnik, da ga sprejme širša javnost?
»Po mojem moraš imeti res vrhunske rezultate, da dobiš pozornost javnosti. Povprečni rezultati so zelo malo cenjeni. Že prej sem bil evropski prvak pa svetovne pokale sem že dostikrat zmagal, osvojil sem evropski pokal …«

Pa ni bilo pozornosti, kot si je bil deležen po olimpijskih igrah?
»Ne, niti odstotek tega ne.«

Ampak lansko sezono si bil recimo na izboru za športnika leta tretji.
»Točno. Ni pa bilo takega medijskega zanimanja kot letos …«

… ko si drugouvrščenega Pegana v točkah »potolkel« za več kot dvakrat. Je tak naskok posledica olimpijskega brona ali je prva nagrada potrditev tvojega 20-letnega dela?
»Vsa taka priznanja so nagrade za športnika in njegovo delo in so zanj zelo pomembna. Je pa res, da prej osem, deset let ni bilo nič, po Atenah je prišlo vse. Morda je pripomogla tudi kolajna. Jadranje je šport, ki je v Sloveniji verjetno prvič dobil takšno nagrado, tudi to je povleklo, pa jadralci smo na sploh zadnje čase v dobri formi in dosegamo vidne rezultate. Vsega je po malem.«

Tudi Mednarodna jadralna zveza prireja podobne izbore športnikov leta. Za minulo obdobje je tako zmagal Robert Scheidt. Je mednarodna konkurenca toliko močnejša, da bi bil Scheidt lahko tvoj vzornik?
»Ja, je bil vzornik … pred par leti. Zadnje čase pa vidim, da ga že lahko premagam. Sicer pa nikoli nisem imel kakšnih večjih vzornikov. To v našem razredu jadranja ni navada. Drugače je morda pri večjih barkah …«

Ravno Scheidt je nekje dejal, da si želi na Pokal Amerike.
»Dvomim, da mu je to izziv.«

Misliš, da ne? Zadevo imajo nekateri za formulo 1 jadranja.
»Dobro, res je formula 1: dosti jadralcev gre tja poskusit, ker je v igri veliko denarja, pokal je medijsko podprt in zelo prestižen.«

Ti takih želj nimaš?
»Lahko bi šel; že na prejšnjo. Toda všeč mi je, da sem sam na barki. Pa tudi sponzorske obveze imam, ki me »držijo« na olimpijskih razredih. Če ne bi imel sponzorjev, bi šel verjetno poskusit tudi na ameriški pokal. In če bi že šel, bi šel, če bi imel kako pomembno vlogo. Biti moraš pomemben člen v ekipi. Tam je na barki 20 jadralcev. Štiri ali pet je ključnih, ostali pa imajo svoje funkcije.«

Če bi dobil mesto znotraj top 5 v posadki, bi torej sprejel ponudbo?
»Ja, bi.«

Zaradi denarja ali izziva?
»Zaradi obojega. Morda izziv niti ni tako velik, saj se delo porazdeli med 20 ljudi. V laserju pa si recimo sam in je vse odvisno od tebe. Na ameriškem pokalu je tudi zelo veliko odvisno od jadrnice. Enako kot pri formuli – če imaš slab avto, si lahko najboljši voznik, pa ne boš zmagal.«

Če ostaneva pri laserju in pustiva velikane ob strani: ko sem iskal podatke o tem razredu, se pogovarjal z ljudmi … sem dobil občutek, da je golih tehničnih opisov malo. Ljudje, resda ne vsi, sicer poznajo laser – vsaj vedo, da obstaja – a o njem ne znajo povedati kaj več. V čem je problem?
»Ljudje jadranja ne poznajo zelo. Je kompleksen šport, ni tako enostaven, kot če bi vzel žogo v roke. Že to, da ljudje vedo, da je laser jadrnica, je velik napredek. Včasih še tega ni nihče vedel. Spomnim se, da sem nekoč prečkal italijansko-slovensko mejo in sem imel na kombiju barko – laserja. Na carini si izpolnil neki papir, kjer si zabeležil, kaj pelješ čez, da so te pozneje s tovorom spustili nazaj. Seveda nisem pisal jadrnica ta in ta, napisal sem samo laser in vpisal serijsko številko. Carinik pa hodi okoli kombija, gleda in se čudi. Kje da je laser, me sprašuje. Mislil je, da gre za lasersko pištolo.«

Torej so bili moji sogovorniki še dobri, ko so vedeli, da je laser jadrnica?
»Ja, ljudje sicer vedo, kaj je jadranje, značilnosti pa ne poznajo. Zdi se mi, da še danes ni prevelikega poznavanja te discipline. Vse je medijsko povezano. Če bi bili več na TV, bi bili bolj poznani.«

V moški olimpijski konkurenci se, če sem si prav zabeležil, tekmuje v laserju, finnu, 470, 49erju, tornadu, zvezdi in deski. Koliko se poznate med samimi razredi? Tudi konkurirate, ali se dejansko vse dogaja znotraj laserja?
»Skorajda bi rekel, da smo zaprti. Vsekakor pa je laser na čelu naštetih konkurenc.«

Ima laser kak zgodovinski renome?
»Niti ne, laserjev je preprosto največ. Laser je najenostavnejša barka, povsod jo dobiš in je tudi najbolj poceni.«

Koliko recimo stane povprečen laser?
»Ma lahko ga dobiš že za štiri tisoč evrov. Še manj. So zelo trdi in zdržijo dolgo. Tega, s katerim sem tekmoval še letos, imam že četrto leto. Brez bojazni, da bi bil slabši od drugih.
Vsi laserji so enaki, isti kalup imajo, vse je enako. Proizvajalec je samo eden, ima samo podružnice na različnih celinah. Na olimpiadi recimo dobimo vsi nove barke. Razdelimo si jih po žrebu. Tudi zato je naša karavana bolj skupaj, vsi se selimo skupaj. Drugi tega ne morejo, ker so barke individuumi, vsak si sestavi svojo. Če želiš trenirati v Avstraliji, jo moraš dati v kontejner, ki do tja potuje kakšen mesec ali celo dva. Zato se tekmovalci ne selijo toliko, sploh pa ne množično. Če pa grem v Avstralijo jaz, si tam nabavim laserja, tako kot drugi kolegi. Poglej: jutri grem lahko v Brazilijo. Pokličem, rečem, da potrebujem laser, in si ga tam izposodim. Najemnine so majhne, odkar sem v špici, ga lahko dobim res poceni ali praktično celo zastonj.«

Po ISAF-ovih svetovnih lestvicah si peti na svetu. Napovedoval si tretje mesto, jeseni si bil tudi že četrti …
»Ja, želja sezone je, da postanem tretji. Res sem bil jeseni četrti … Nova lestvica je nastala oktobra in vmes je bilo nekaj regat, na katerih so določeni tekmovalci, ki so bili tik za mano, dobili dovolj točk, da so me prehiteli.«

Se ti ne udeležiš vseh?
»Na pomembnejših tekmah svetovnega pokala sodelujem od konca marca, nato pa sledijo vsak konec meseca, do junija. Potem je svetovno in evropsko prvenstvo. Grem na vse svetovne pokale, od evropskih ponavadi na tiste, ki so blizu. Če vidim, da mi manjka regat, jih »dodajam« ali pa si vzamem pavzo. Izbira se sproti spreminja.«

Se pravi, da načrtno naskakuješ točke svetovne jadralske lestvice. Te skozi leto žene posamezna zmaga, olimpijska kolajna, zbiranje točk?
»Dolgoročni in prvi cilj so vsekakor olimpijske igre. Vmesni cilji pa se zastavljajo na svetovnih pokalih. Za točkovanje se tudi ne štejejo vsi svetovni pokali. Upoštevajo se samo trije najboljši v letu, vseh pa je šest. Če si že na prvih treh prvi – kar je izredno težko – si seveda brez skrbi. Drugače pa iščeš možnosti, da zbereš čimveč točk.
Lestvice so zame sekundarne. Primarnega pomena so posamezne izbrane regate. Drugo leto mi recimo največ pomeni brazilska in vanjo bom vložil vse napore. Treningi, regata, treningi, treningi, morda kakšna regata … vse je načrtno za določen cilj.«

V minulem obdobju so bile ta cilj olimpijske igre v Atenah.
»Tako je.«

Če se vrneva na trenutek, ki je na noge spravil pol Slovenije… na zaključek OI, za katerega si nekje dejal, da ti je vzel deset let življenja. Je bilo to tako fizično zahtevno? Psihično?
»Glede na to, da je bilo zadnji dan zelo malo vetra, kakega fizičnega napora ni bilo. Psihološko pa je bil ogromen. Na koncu smo odjadrali regato, ki mi je šla odlično, a so jo prekinili. To je bilo okoli enih popoldne. Anglež je bil čez linijo, Portugalec je bil za mano, Avstrijec tudi. Moji neposredni konkurenti so bolj ali manj vsi odpadli in če bi ostali pri prekinitvi, bi lahko zasedel tudi drugo mesto. Po četrti uri nov start ni bil več možen, smo pa na vodi čakali dve, tri ure in nismo vedeli, kaj bo. Skoraj ni pihalo, razmere so bile res slabe. Pet do štirih se je start ponovil.«

Ti si potem v bistvu zmagal s taktiko.
»Ja, povsem.«

V medijih se je pisalo o famoznem obratu na levo. Si ga imel naštudiranega?
»Naštudiral sem ga zadnjo sekundo, na kraju samem. Za konkurentom nisem mogel iti, vedel pa sem tudi, da je leva stran boljša.«

Kaj pa pisanje, da je tvoj nasprotnik računal na veter helikopterjev na desni strani? Se da takšne elemente dejansko izkoristiti?
»Seveda. Problem položaja na olimpijskih igrah je bil le v tem, da helikopterji niso ostali na mestu, ampak so se dvignili. Potem seveda niso bili več uporabni.«

Imaš na morju v jadrnici še kake pripomočke?
»Misliš inštrumente?«

Ciljam bolj na kakšne talismane ali medvedke za srečo.
»Ne, nimam.«

Sprašujem, ker bi pogovor rad navezal na psihološki element v športu. Koliko je psihologija dejansko pomembna? Imaš namreč svojega psihologa.
»Z njim sem do olimpijskih iger delal načrtno. To je bilo res dobro delo. Ne moreš ga samo poklicati v krizi, pomembno je, da te spozna. Težko je kar priti k njemu in misliti, da ti bo lahko v hipu pomagal. Veliko je tudi podzavestnega, na kar ne moreš vplivati, on pa lahko.«

Skupaj trenirata določene tehnike?
»Ja, to so tehnike za sproščanje, koncentracijo … V bistvu nisem stalno s psihologom. Pripravi mi cedeje in potem jih poslušam.«

Recimo?
»Velikokrat mi ni uspelo pozabiti same regate. Zvečer sem mlel in mlel, kaj sem naredil narobe, česa nisem naredil narobe. Potem pa se zjutraj zbudiš utrujen od razmišljanja. To je bil velik problem in s psihologom sva dosegla, da v takih primerih vidim samo »bel zid«, da ne razmišljam o ničemer. Nula. Potrebuješ kar nekaj časa, preden to dosežeš, potem pa zadeva postane podzavestna. Ali pa recimo, da sem vsak dan v glavi odvozil par regat. Vedno sem vključeval nove, širše situacije – da sem zadnji, prvi ipd. Celotno regato sem vizualiziral: kako grem na vodo, vse tekmovalce, čimveč. Nove elemente sem dodajal, ko sem postajal v tem bolj natreniran. Na sami regati ti je potem laže, ker ti nekatere stvari same tečejo »v ozadju«. In to pomaga.«

Lahko nasprotnika premagaš samo s psihologijo?
»Seveda ni dovolj zgolj psihologova trditev, da ga boš premagal.«

Bom drugače vprašal. Kolikšen delež zmage lahko, v primerjavi s fizično in tehnično, pripišeš psihološki pripravljenosti?
»Zdi se, da zgolj majhen. Ampak vse bolj se zavedamo, da je ta psihološka stopnica zelo velika. Ko sem zmagal evropsko prvenstvo, bi lahko dobil še kakšnega, če bi imel psihologa. Do zadnjega dne sem na primer bil v špici, potem pa pride trema, ne veš, kaj narediti, napet si … ne spiš dobro, ne ješ, na regato prideš izčrpan, in ne miren. To se da s pomočjo psihologa zelo zmanjšati.«

Tvoj športni trener pa je Irec, Trevor Millar. Baje sta skupaj že sedem let.
»Točno, ja.«

Nenavadna povezava, Slovenija-Irska, ni? Kje sta se našla?
»Leta ‘97 ‘98 sem iskal trenerja. Do takrat me je treniral oče, a mi več kot toliko ni mogel pomagati. Ne nazadnje je tudi delal, na morje pa sva hodila popoldan ali ob vikendih. To ni bilo več dovolj in potreboval sem nekoga, da bi mi organiziral bolj zahtevne in redne treninge …«

Kaj pomeni sem iskal trenerja? Najbrž ga ne iščeš prek oglasnika.
»Ponavadi se to dela na regatah. Povprašaš tega, te napoti k onemu … In tako sem ga našel. V bistvu sem se vključil v njegovo ekipo, saj je pred mano že treniral nekaj jadralcev.«

Kje si ga dejansko spoznal?
»Srečala sva se v Španiji na neki regati in delo z mano ga je zanimalo. Postavil je svoje pogoje, jaz tudi in takoj sva začela delati. Takrat smo bili štirje, zdaj pa nas je v skupini šest.«

Kako se uskladite? Tudi razdalje znajo biti problem.
»V Franciji imamo bazo in vsi priletimo tja. On uredi vse, opremo, treninge … Sicer pa tisto leto pred OI večinoma vsi dobimo svojega sparring partnerja, da vsem ne pokažeš vsega znanja. Jaz sem se dobro povezal s hrvaškim jadralcem Arapovom in z njim treniral skoraj vso sezono. Je pa bil moj trener tudi večkrat zraven.«

Preden te je začel trenirati Millar, sta, praviš, delala z očetom. Te je on tudi spodbudil k samemu začetku?
»Začel sem pri sedmih, osmih letih. Ne toliko zaradi očeta, bolj zaradi družbe. Na Obali gre tri četrt otrok skozi jadranje, veslanje, surfanje. Tu so v prednosti vodni športi. In če pride dobra družba, se zadržiš.«

Kaj pa »tapravi« začetki?
»Okoli devetega leta.«

V sklopu Burje, jadralnega kluba, v katerem sediva tudi zdaj?
»Ja, seveda. Leta ‘85 sem prvič tekmoval v optimistu.«

In kaj je bilo nato odločilno, da si vztrajal?
»Doma sem imel veliko podporo, oče je iz kluba. Hitro sem napredoval, poleg treninga mi je predaval še doma. Ko začneš dosegati dobre rezultate, ti postane všeč in te potegne. Vidiš, da si boljši od vrstnikov, in to je najboljša spodbuda.«

Burja je minulo leto praznovala 50-letnico obstoja. Kaj to pomeni za slovenski prostor? Številka ni ravno zanemarljiva.
»Mislim, da je to veliko. Meni se 50 let zdi ogromno. Na začetku so člani sami delali kalupe jadrnic, ker ni bilo denarja in možnosti za nakup, in še danes nosijo s sabo veliko znanja in ga predajajo naprej. Teh 50 let ne smemo kar tako zanemariti.«

Se ti vključuješ v izobraževanje mlajših?
»Za zdaj ni časa, ker še aktivno tekmujem. Upam pa, da bom nekoč počel tudi to, saj imam ogromno informacij, ki bi jih rad posredoval naprej. Lani sem bil recimo samo 45 dni doma in težko bi se še ukvarjal z mlajšimi.«

Kako sploh uskladiš ta različna življenja? Tukaj, v tujini, ritem tekmovanj, treningov, stiki z domačimi, punco, prijatelji …
»Ni lahko. Veliko si zdoma, ampak se navadiš. Če imaš veliko željo, ni težko žrtvovati nekaterih stvari. Brez želje nima smisla.«

Po OI si dejal, da punca riše črtice na koledarju za izostali seks.
»Ja… (smeh) To se zdaj počasi ureja. Za nazaj. Dobro, dostikrat tudi ona pride na treninge, ampak trener tega ne tolerira preveč. Ne samo ona, tudi starši in drugi na treningih niso zaželeni, saj bi razbili harmonijo, ki jo trener vzpostavlja v naši skupini.«

Večina te pozna s televizije, z vode, z laserja. Se ukvarjaš še s čim?
»Tistih par dni, ko sem doma, preživim s svojimi. Posebnih hobijev nimam, pri jadranju se to enostavno ne da. Zapiha lahko dopoldan, popoldan in konstantno moraš biti pripravljen. Imaš še suhe treninge, psihološke priprave in ni časa za druge stvari.«

Zaposlen si na ministrstvu …
»Carinik sem.«

Vem, a zanima me, ali to delo dejansko opravljaš ali …
»Ne, kot vrhunski športnik imam tam rezervirano delovno mesto. Pogoj je seveda, da jadram in da imam dobre rezultate.«

Živiš pa od samega jadranja?
»Zdaj, ko so rezultati, absolutno. Se da. Seveda je vprašanje, kako želiš živeti.«

Od zveze si dobil za olimpijsko kolajno 600 tisoč nagrade. Jemlješ to kot ponižanje? Biti tretji na olimpiadi in dobiti tak drobiž?
»Tako pač je. Tako je bilo sprejeto v statutu … Sicer pa bom baje dobil še nekaj. Da bi bilo ponižujoče? Ne, ker ne jadram zaradi denarja. Daleč od tega. Jadram zaradi svojega zadovoljstva, imam svoje cilje. Če je zraven še denar, je toliko bolje, ampak to vsekakor ni prvo. Ne potrebujem veliko denarja, pomembno je, da imam urejene osnovne stvari. Zdaj sem si uredil stanovanje, rad bi imel še kaj za stara leta, več pa ne potrebujem. Živim skromno in preprosto.«

Objavljeno v Kažinu, januarja 2005

Povezave:

• Fotografije iz intervjuja (Denis Zupan)
• ISAF: Vasilij Žbogar

---

Social Networking:Obvesti ostale o tem članku / Share This Post