Miha Jesenšek: mreža

V uvodu bi lahko posnemal njen slog in bralca popeljal v zgodbo. Ne samo v suhoparni intervju z nekom, temveč v zgodbo o osebi, kakor nam jih Vesna Milek predstavlja v Sobotni prilogi Dela. Lahko bi začel s tem, kako sva tistega večera s fotografom v ljubljanski kavarni čakala, da vstopi. Kako so stekle prve vljudnostne fraze in kako so se nato razvezali jeziki. Ne bom. Sposodil si bom besede Mitje Čandra, ki je mojo sogovornico takole opisal: Vesna Milek je kljub svoji mladosti danes eno najuglednejših novinarskih peres na Slovenskem. Stavek je z naslovnice Kalipsa, literarnega prvenca, ki ga je izdala pred šestimi leti. Štiri leta kasneje je Čander v zbirki kolumen Brez filtra, ki so izšle v knjižni obliki, pisal takole: pisateljica in novinarka je ena najbolj markantnih dam našega medijskega prostora. V aktualnem romanu Če, ki je še topel od tiskarskih strojev že razprodan, pa je Čander dejal: Vesna ostaja tudi v drugem romanu provokativna. Poleg tega, da piše literaturo, je poznana predvsem kot avtorica mnogih odličnih intervjujev v Sobotni prilogi, nekoč tudi kot pisateljica aktualnih kolumen v Poletu; gledališko občinstvo je navdušila v Pandurjevih Sto minutah, sicer pa je kot novinarka delala tudi na televiziji ter se poskusila v filmu. Rojena v Postojni, živi v Ljubljani, dela z ljudmi z vsega sveta.

Je prijetneje sedeti pred ali za mikrofonom?
Zadnje čase sem se kar navadila, da je ta napravica usmerjena proti meni. Najprej, ko so z mano začeli delati prve intervjuje, pa se mi je to zdelo dokaj čudno. Tisti, ki sprašuje, je vedno tisti, ki ima moč in zadevo vodi. Sama rajši vodim, kot pa da sem vodena. (nasmešek) Čeprav sem zadnje čase začela uživati tudi v obrnjeni vlogi.

Se ti dogaja, da spraševalca ocenjuješ tudi z novinarskega stališča, mu gledaš pod prste?
Predvsem opažam, da je razkorak med tem, kar povem, in tistim, kar je napisano, včasih precej velik.

Temu se lahko elegantno izogneš z avtorizacijo …
Seveda. In vsekakor je pisana beseda zelo drugačna od govorjene. Vseeno si drznem trditi, da sem sama tukaj bolj striktna. Intervjuvanci moje tekste popravljajo zelo malo ali pa jih skoraj ne.

Te moti, da novinarji posegajo v tvoje formacije stavkov?
Ne gre samo za to, kako je obrnjen stavek. Intervju, pa tudi reportaža, sta najbliže literarni zvrsti in pomembno se mi zdi predvsem, da poseganje v tekst ne spreminja njegovega pomena in da vsaj približno ohrani dani ritem govora. Kar nekaj intervjujev imam že za sabo, zato lahko trdim, da ta utrip znam ujeti, da sogovornika ne obrnem na glavo.

Tvoj opus je res velik. Kaj te po tej kilometrini pri intervjujih še vedno privlači? Spoznavanje novih ljudi, idej; prijetnost »boja« s sogovornikom ali morda tisti prehod v življenje nekoga drugega v dnevih, ko se na intervju intenzivno pripravljaš?
Mislim, da najbolj to zadnje. To, da se potopiš v neki drug svet, ki je neskončen. V sogovornikovo glavo. Gre za potovanje, ki se ne konča v trenutku, ko izključim diktafon in ko s sogovornikom popijeva tisto kavo. Stvar se nadaljuje, ko tekst še enkrat preposlušaš, spiš z njim. Nekoč so me povabili na faks, naj predavam o intervjujih. Študentom sem citirala Radeta Šerbedžijo, ki ga je v kultnem jugoslovanskem filmu Una izrekel Sonji Savić: Za dober intervju moraš spati z intervjuvancem. (nasmešek)

Torej je intervjuvanje neke vrste fetiš?
Meni je beseda fetiš sicer zelo blizu. Fetiš naj bi bil neki prvinski predmet iz materialov, kot sta les in kamen, ki naj bi poosebljal višje sile. Vendar fetiš najbrž ni prava beseda za ta novinarski žanr. Morda v prenesenem pomenu – imam fetišističen odnos do besed drugih. Besede, misli mojih intervjuvancev so zame vir navdiha.

Vendarle, še enkrat: so intervjuji zate še vedno užitek ali postajajo zgolj nujno zlo?
Včasih si seveda tako utrujen, da si misliš, da še ene osebe, ki bo stopila v tvojo glavo, ne boš prenesel. Pride do nasičenja in mnogi novinarji ne zmorejo tega tempa. Jaz sem očitno kanibal, hranim se z ljudmi. Tudi če me sogovornik na začetku še ne zanima, ga na koncu vzljubim. Moraš ga vzljubiti, drugače je intervju slab. Sogovornika spoznaš v dobrem, slabem in neizrečenem in ga takega tudi sprejmeš. In kar se mi zdi najbolj pomembno, da ga tudi bralcu predstaviš takega, kot je – z napakami in vrednostmi.

Za bralce Delove Sobotne priloge si v bistvu že kult.
Ne vem, povej to mojim urednikom. (smeh)

Včasih se zdi, da ljudje kupijo SP, ker jih zanima, s kom in kako se je pogovarjala Vesna Milek.
O tem lahko polemizirava. Dejstvo pa je, da se moraš kot spraševalec prav tako razgaliti kot intervjuvanec. Morda skozi vsa ta vprašanja ljudje prepoznajo tudi kos mene in mi zato sledijo. V resnici pa je tako: vsa vprašanja so že bila postavljena, vprašanje je samo, kako. Enako kot pri filmu. Fant sreča dekle, tisoč zgodb je že bilo posnetih na to temo in zato je ključno, kako jo narediti na novo. Zato je tudi pri intervjuju pomembno, da ga napišeš iz sebe, hkrati pa ga prilagodiš določeni osebi, drugače bi bili vsi igralci, ki sem jih do zdaj intervjuvala, predstavljeni enako.

V primeru Dela – je prišlo do točke, ko časopis potrebuje tebe, ali še vedno ti potrebuješ Delo?
Ne vem, kdo koga potrebuje. Vseeno mi Delo daje del kruha, ki sicer ni ravno potica, je pa spodoben košček. Mislim pa, da se bodo zavedali, da me potrebujejo šele, ko bom šla. Za zdaj se še nikomur ne zdi vredno, da bi se me potrudil obdržati.

Je kot ženska, mnogi Slovenci bi te označili tudi za fatalno žensko, laže delati intervjuje z moškimi?
Ah, o tej fatalnosti me zadnje čase kar naprej sprašujejo …

Fatalnost je bila tukaj samo medklic …
Mislim, da nekih velikih razlik pri sogovornikih ni. Je pa res, da je v slovenskem prostoru morda manj močnih, zanimivih žensk. Oziroma so jih zatrli.

Je torej enako težko (ali lahko), če je sogovornik ženska ali moški?
OK, če imaš na kupu dva, ki sta nasprotnega spola, gre za neke vrste …

… koketiranje?
Ja, koketiranje v smislu, da eden želi drugega očarati, provocirati oziroma samega sebe v njegovih očeh narediti bolj zanimivega. Gre že za sam princip igre med spoloma, ki se podobno, vendarle v bolj rahli različici, prenese tudi v kontekst intervjuja.

Izkoristiš kdaj to igro sebi v prid, se pravi, da iz sogovornika »potegneš« odgovore, ki jih sicer ne bi? S tem ne nazadnje postanejo intervjuji za bralca zanimivejši.
Vprašanje je zelo dvorezno. Ko delaš intervju, načeloma ne manipuliraš in ne načrtuješ, »kdo bo koga«. Razen če ga delaš s politikom, kjer se pripraviš na vsevrstne manipulacije z obeh strani. Jaz pa v svojih intervjujih sogovornika ne želim uničiti, ampak želim, da se čimbolj pokaže kot oseba, kakršna je v tistem trenutku. Če se takrat zgodi kemija, se zgodi komunikacija, v kateri se oba bol odpirata. V vsakem primeru pa sledi avtorizacija. Nikogar ne želim povleči v nekaj, česar ne želi povedati. Če se te stvari pokažejo med vrsticami, pa vem, da je moje delo dobro opravljeno. Pazim pa, da ne postavljam banalnih vprašanj v stilu, »kakšen je vaš odnos z možem, v čem spite in kaj jeste za zajtrk« … (nasmešek)

Kako se odzoveš, če taka vprašanja postavljajo tebi?
O možu me recimo ne morejo spraševati, ker ga nimam. Mene veliko bolj zanima, kaj se recimo zgodi v pisateljevi glavi, ko piše prizor nasilja. Namreč, bolj intimno in veliko bolj perverzno se mi zdi tisto, kar ljudje nosimo v glavah, kot to, kako živimo svoje življenje. Je pa res, da smo ljudje po naravi primerjevalci in nas zanima, kako živijo tisti, ki jih vidimo v medijih. Ampak zdaj ti na vprašanje nisem odgovorila.

Si pa postavila lepo iztočnico. O čem razmišljaš, ko pišeš literaturo – da narediva korak naprej od novinarstva?
Hm …

Ko junake svojih zgodb postavljaš v seksualne prizore?
Poskušam čimmanj razmišljati. Pri prvi knjigi je bilo drugače, ker sem namerno šla v voajerističen pristop, da bi dobila sliko ženske, ki hodi po robu med norostjo in normalnostjo. Tako tudi doživlja seksualnost, ali popolnoma usodno, z menstrualno krvjo, kot odprto steklenico šampanjca, ali pa mučno in trpeče, demonično. Pri drugi knjigi pa dejansko nisem veliko razmišljala, ker sta me vodila junaka. Prvič se mi je zgodilo, da sta šla po svoje. Prvotna ideja je bila zgodba o ženski, ki živi malomeščansko sterilno življenje, ki si ga zapolnjuje s fantazmami in v paralelnih svetovih piše scenarije svojim fiktivnim ljubimcem … Potem se je zgodba dodatno razvila.

Zanimivo se mi zdi, da si nasproti ženski, ki jo omenjaš, postavila moškega, ki ljubi popolna telesa in jih kot estetski kirurg tudi oblikuje. Hkrati je nesposoben urediti ali celo poglobiti ta površinski, fizičniodnos s svojo partnerico.
Taki so vsi odnosi okoli nas. Ta odnos se ne razlikuje bistveno od odnosa, ki ga boš nekoč morda imel ti, ki sem ga imela jaz … pa se zdaj sama sebi zdiva veliko bolj iskrena od junakov, o katerih se pogovarjava. Konec koncev si ne naredita nič grdega, preprosto pač ne moreta prenesti bremena velikih pričakovanj. Pričakovanja so v nas samih, pa tudi družba jih ustvarja in z njimi pritiska na ljudi. Reden seks, drugače je že nekaj narobe. Hodi vsak vikend v hribe ali na morje, če ne, ne živiš kvalitetno. Takrat in takrat v savno ali na smučanje, drugače ne spadaš v ta in ta krog ljudi … Skratka, bombardirani smo z velikimi pričakovanji in s tem, kako bi naj uživali. Ko v življenju več ne gre tako, se začneta akterja spraševati, ali je to sploh pravi odnos.

Je to slika družbe? Navzven igra igro urejenosti, notranji odnosi med ljudmi pa razpadajo.
Metafore … tega nisem mislila tako. Želela sem samo povedati, da zahodna družba potrebuje vedno nove in nove dražljaje. Francoski pisatelji, kot sta Houellebecq in Beigbeder, recimo opisujejo določen sloj ljudi, ki redno hodijo na sadomazohistične seanse – samo da bi se prepričali, ali sploh še čutijo. Moja junaka v Čeju sicer nista tako daleč, a oba se že dolgo nista dotaknila. Zato se tudi želita prepričati, ali čutita, in zato se v vili na pečini pod vplivom alkohola in drog zgodijo čudne stvari.

Če pustiva metafore ob strani … Zgodba je klasična, večkrat obdelana tako v literaturi kot v filmu. Odkod inspiracija zanjo? Mene zelo spominja na Kubrickove Široko zaprte oči.
Igor Šterk mi je pred kratkim dejal, da je tudi njega film, ki ga omenjaš, inspiriral pri njegovem Uglaševanju, filmu, ki pravtako govori o odnosih para zgodnjih srednjih let. Sama se na Kubricka nisem navezovala, čeprav je morda tako izpadlo. To je pač svet, ki ga živimo – svet izpraznjenosti, ki ga napolnimo s fantazmami, kako bi bilo, če. Od tod tudi naslov knjige.

Delovni naslov je bil drugačen.
Ja, Zgodba o telesu … in še marsikaj drugega je bilo v igri.

Če je danes razprodan, pa ni minil niti mesec od izida. Pričakovano?
Za prvo knjigo (Kalipso, op. p.) nisem mogla pričakovati, da bo razprodana. Napadli so me kritiki, kaj da mi je treba pisati literaturo. Naj se raje držim svojih intervjujev. A očitno je knjiga pomenila neke vrste vitamin C ali D, ki ga je potreboval določen krog bralcev. Knjige, ki stane pet tisoč tolarjev, ne kupiš kar tako, sploh pa ne v Sloveniji. Če pa se je v treh tednih prodal v skoraj dva tisočih izvodih. To je za to trg mali čudež.

Se ti zdi, da te berejo zaradi »seks zgodbe« ali zaradi drugih atributov?
Povej mi, kdo od avtorjev moderne slovenske literature se s temi temami ne ukvarja? Seks, droge, nasilje … vse to in še več je sestavni del današnjih zgodb. Priča smo inflaciji seksa, ki sili iz vseh por družbe. Vse, reklame, množični mediji – vse nas bombardira s seksom – hkrati pa ga je med nami vse manj. In še vedno smo prepričani, da mora biti seks in življenje na hiperintenzivni ravni. Pa vendar – moj kirurg v romanu lahko svoji ženski naredi dobro stoječe joške, zadnjico s Copacabane, ne more pa zdizajnirati strasti, ne more si povečati svojega libida. Tudi to sem želela povedati v knjigi. Vsi lepi, mladi, obdelani – in vse manj ljubljeni. Sicer pa se mi zdi, da v modernem svetu bralca z žgečkljivo zgodbo več ne moreš kupiti, ker ni nič več tabu. Še tiste zadnje so razbili de Sade, Georges Bataille pa Henry Miller.

So tvoji bralci tisti, ki berejo Millerja in de Sada?
Za de Sada niti ne bi rekla, če pa moji bralci berejo Millerja, je to zame kompliment. Nekako sem mu posvetila obe knjigi.

Pišeš zase ali za bralca?
Tega pa natančno ne bi vedela. Smešno bi bilo, če bi rekla, da pišem samo zase. Pišem iz potrebe. Se pa zavedam, da bo to nekdo bral.

Če obrnem vprašanje: bi pisala, če te ne bi brali?
Če bi bila moja potreba po pisanju tako močna, bi seveda pisala tudi, če bi se zavedala, da me nihče ne bere. Verjetno pa je zelo žalostno, če te nihče ne bere, ker se energija ne vrača.

Poleg intervjujev in literature si bralcem poznana tudi kot kolumnistka. Objavljala si jih v Poletu, zbrane pa so bile tudi v knjigi.
Za knjigo me je prosil Jurij Hudolin. Prepričan je bil, da se bo dobro prodajala, in tudi se. Samo na honorar še čakam.

Je intervju za pisca glede na kolumno kompleksnejši, je kolumna bolj banalna?
Če bi ju postavila na tehtnico, bi bil rezultat najbrž enakovreden. Seveda pa na tehtnici ne bi bile iste stvari. Uravnoteženost bi se pokazala na ravni energije, ki jo vložiš, se je pa treba zavedati, da je ta energija drugačne vrste. To, da napišeš kolumno v eni uri, se ti zgodi enkrat ali dvakrat. V resnici ves teden ali mesec nosiš zgodbo v sebi in jo potem izpiliš. Včasih jo pišeš tudi štiri ure ali več, če ti ne gre. Zgodba je tvoja, intimna, to je tudi namen kolumne. Seveda se tukaj ne pogovarjava o politični kolumni, ki ima popolnoma druge značilnosti. Ugotovila sem tudi, da sem se za kolumno kreativno bolj izčrpala kot pri intervjuju. Vsaka tretja kolumna je bila že zametek kratke zgodbe, ki pa je potem ostala nerealizirana. Pač živim od pisanja in kolumna mi je prinašala določen honorar, ki mi ga kratka zgodba najbrž ne bi.

Na spletu sem našel – lahko bi ga imenoval neuspel – poskus bloganja.
Ja, popolnoma neuspel. Jonas Žnidaršič je dobil idejo, da bi morala pisati tudi bloge. Dobili smo se s Crnkovičem in potem je stvar stekla. Da je Jonas lahko blog vzpostavil, sem morala napisati začetni stavek in že samo nanj je bilo ogromno odzivov. Eni so bili apriori negativni, drugi apriori totalno pozitivni, in vprašala sem se, ali je meni tega sploh treba.

Si se bala »real-time« ocenjevanja tvojega dela? Z objavo natisnjenega teksta imaš za sabo vendarle nek minimalen ščit, medtem ko je pri blogih ravno nasprotno.
Ocenjevanje, pristranskosti, fantazije, ki jih ljudje usmerjajo v tvojo osebo … Sem človek in vse to čutim, tudi če ni neposredno izrečeno. Na blogu dobiš to servirano kar črno na belem. To mi ni preveč všeč in ne vem, zakaj bi nadaljevala. Pa tudi, vsak dan pišem za svoje preživetje in da bi se s tem ukvarjala še zvečer …

Tudi profesionalni nogometaš po napornem treningu svojega časa najbrž ne preživlja na nogometnem igrišču oziroma na rekreaciji …
Ja, nekako tako. To je res dobra metafora.

Gledališče. Sto minut je še vedno aktualnih, ravno te dni se s predstavo odpravljate na turnejo v Španijo. Ko se je Pandur pred leti s tem delom predstavil v Ljubljani, sta se mi zdela zanimiva dva vidika. Zanimanje za vstopnice (sicer za Slovenijo po zasoljeni ceni) je bilo ogromno, hkrati pa je velika večina predstavo popolnoma skritizirala. Se ti zdi, da slovenski prostor za predstavo kova Pandur (še) ni dovolj zrel?
S tvojo ugotovitvijo bi se kar strinjala. Če oseba, ki v Sloveniji ne dobi dela, na španskem ministrstvu za kulturo na podlagi svojih dotedanjih referenc dobi vso infrastrukturo in dva milijona evrov, da ustvari gledališko predstavo, potem ne bi rekla, da je s to osebo kaj narobe. Prej z okolico, ki ji tega priznanja ne da. Ta predstava je bila v Španiji totalno uspešna in zato gremo tudi s Sto minut ponovno tja. Čisto preprosto – Španci želijo še.

Podobno je bilo, dokler je Pandur režiral še v Mariboru. Poln teater, a veliko kritik in nerazumevanja. Šele s časovne distance se je mesto začelo zavedati, kdo in kaj je v njem ustvarjal.
Pandur je takrat v Maribor pripeljal svetovno znane ljudi, ki se ukvarjajo s teatrom. Maribor je postavil na gledališki zemljevid Evrope. Mnenje o Tomažu Pandurju in njegovem gledališču se lahko zbanalizira na všeč mi je – ni mi všeč, to je legitimno. Ne moreš pa po človeku udrihati z vsemi možnimi sredstvi in brez razloga. To je tako tipično za Slovenijo … Na nek način ves čas govorimo, kdo so naši kulturni ambasadorji. Koga od Slovencev v tujini sploh poznajo? Prešerna?

Najbrž prej Laibache in Pandurja.
Pa Šalamuna v Ameriki v pesniških krogih, Žižka v Argentini in New Yorku, tudi Evropi. Jančar je aktualen v srednji Evropi in Pahor mogoče v Franciji – seveda ne gre za množičen fenomen, ampak za določene literarne kroge. O takih, ki jim je uspel preboj čez mejo, so doma v določenem obdobju vedno grdo pisali. Morda je za nas to preveliko, smo pač rajši skromni »bečki konjušarji«.

Je oder zate iluzija, peskovnik, v katerem se izgubiš, ali realnost?
Težko bi rekla, da je realnost, sploh pri Pandurjevem gledališču. Najraje bi uporabila kar njegove besede, ko gledališče opisuje kot niz podob, ki jih nikoli v življenju še nismo videli, a jih prepoznamo v svoji podzavesti. Gre za arhetipske podobe, ki so zakoreninjene globoko v nas. Če govorimo na odru nasilje, gre za nasilje, ki ga gledalec prepozna. Če ga ne bi vsak od nas nosil v sebi, tudi ne bi prihajalo do strašnih situacij, ki se zgodijo v ekstremnih okoliščinah, kot je vojna. Ti in jaz tukaj sediva, se nedolžno gledava, a vendar sva najbrž sposobna ubijati na najbolj krut način. Enako je s spolnostjo ali čim podobnim. V ekstremnih položajih se človek razgali v najbolj temnih ali najbolj svetlih plateh. Tudi lepota in svetloba je v nas. Moram reči, da je teater res magičen prostor. Doživela sem ga kot nekdo, ki je postavljen na oder, hkrati pa sem še vedno novinarka, ki bi o dogajanju želela kaj napisati.

Že na začetku sva se pogovarjala o tej dvojni vlogi pri intervjujih, ko si dejala, da si se nanjo navadila. Kako je pri gledališču?
Hvala bogu te tehnične novinarske analize med samo predstavo nimaš. Kot je rekel že Tomaž Pandur, ko igralec enkrat ujame svojo vlogo, stopi v lik, ne more narediti nič narobe. Vse je del tega lika.

Vendarle imamo lahko tvoje novinarsko delo za primarno ter gledališče za izlet s te poti.
Vsekakor je gledališče izlet, ja. Sicer ne nujno, da zadnji … nikoli ne vemo, kaj nas še čaka.

Zato bi rad sklenil z novinarstvom. V zadnjem odstavku zadnje kolumne v zbirki Brez filtra si zapisala: »In ker me je strah, … se bom enkrat najbrž izpisala.« Je to sploh možno? Da se Vesna Milek kar izpiše in ne sede več pred računalnik?
Ne vem … dejansko na to vprašanje ne morem odgovoriti. Najbolj naraven odgovor bi bil, da se bom izpisala, ko bom mrtva. Ni pa nujno, da bo tako. Mnogo je bilo velikih umetnikov, ki so ustvarjali samo v določenem obdobju svojega življenja,
mnogo tudi takih, ki jim je to uspevalo stalno. Stavek je lep. Če me bo strah, se bom izpisala. Upam, da me ne bo več strah.

Objavljeno v Kažinu, januarja 2006.

---

Social Networking:Obvesti ostale o tem članku / Share This Post