Miha Jesenšek: mreža

Predpostavimo, da študent s pripravami na seminarje tedensko prebere dvajset člankov oziroma knjižnih poglavij (v povprečju to znese 20–30 strani x 20 = 400–600), dodajmo še literaturo za različne eseje in druge naloge ter zaključimo pri kakšnih tridesetih člankih na teden. Branje in zapiski niso predmet te zgodbe: eden bere hitro, drugi počasi, odvisno tudi od tega, kaj bere in kako natančne zapiske dela ipd. Vprašanje je, kako do gradiva, ki ga profesorji lično sestavijo v tedenski reading list. Možnosti so vsaj tri, odvisne pa so od vsebine gradiva.

Prva, meni najmanj prijetna, je ta, ki vključuje fizično iskanje. Ta knjižnica, ona knjižnica, ta arhiv, ona klet, police na levi, zgoraj in na desni … V najslabšem primeru človek porabi tudi po cel dan, da zadeve locira. V mnogih primerih je gradivo izposojeno in ga je treba čakati ali pa si knjig ni mogoče izposoditi in je treba z njimi čepeti v čitalnicah. V prvi, neprijeten predalček, spadajo predvsem poglavja posameznih knjig, prispevki v nekaterih zbornikih, pa arhivsko gradivo in nekateri starejši članki.

Druga možnost je fina. Gre za članke iz strokovnih revij, le-te pa so v večini primerov dostopne elektronsko. Univerzitetno omrežje univerze, ki je na periodiko naročena, je zlata vredno. Sploh z VPN povezavo, ki tak dostop omogoča kjer koli in kadar koli. Pdf članki na dosegu klika. S sendvičem v roki. Prednostno je tudi, da izbranih izsekov ni treba prepisovati, ampak se jih preprosto prekopira. Pogled na tedenski seznam čtiva, ki vsebuje pretežno članke in čim manj knjig, zato vedno prinese nasmešek na obraz. Poglavja knjig in zbornikov se sicer v nekaterih primerih lahko rešuje z dostopom prek servisa googlovih knjig (google books), a je dostop zaradi avtorskih pravic omejen. Za nujne primere in ob zadnjih trenutkih vsekakor priročno po sistemu Bolje to kot nič.

Tretja možnost je logistično najugodnejša in med študenti najbolj zaželena. V Evropo so jo prinesli gostujoči ameriški predavatelji (a se žal lokalcev le redko prime), ki jih preprosto moraš imeti rad. Sploh, če ti še pred začetkom semestra v ličen elektronski kupček pripravijo celotno gradivo: poiščejo elektronske verzije in celo poskenirajo tista poglavja, ki sicer elektronsko niso dosegljiva. Potem ti res ostane samo še branje. V postelji, za pisalno mizo, na klopci v parku, kjer koli. Ne gre za lenobo, gre preprosto za smiselno racionalizacijo: zakaj bi cel razred študentov porabljal čas in sredstva za lociranje istih besedil, če pa to lahko stori ena oseba, in zakaj bi bili ti teksti fizično na neki lokaciji, če pa so lahko elektronsko dostopni kjer koli.

Čakam samo še, da se bodo elektronski bralci besedil razvili do mere, da bodo poslušljivi. Takrat bo moj tedenski reading list v žepu na iPodu.

Objavljeno v Kažinu, marca 2008