Miha Jesenšek: mreža

S kakšnimi težavami se srečuje vzhajajoča se globalna velesila, kakšne rešitve išče, kako se bo Kitajska odrezala pred očmi javnosti v prihodnjih letih?

Cilji kongresa so: “povzdigniti veličastni simbol socializma s kitajskimi posebnostmi, slediti smernicam Deng Xiaopingove Teorije in pomembnih misli dokumenta Treh stališč, temeljito implementirati znanstveni pristop k razvoju, nadaljevati osvoboditev duha, vztrajati pri reformah in odpiranju Kitajske navzven, s pomočjo znanosti načrtovati in nadaljevati razvoj, pospeševati družbeno sožitje in na vseh področjih težiti k novim uspehom v gradnji zmerno cvetoče, harmonične družbe.” S temi besedami je predsednik Hu Jintao pred slabimi štirinajstimi dnevi odprl sedemnajsti kongres Komunistične partije Kitajske - dogodek, ki v kitajskih in tujih medijih vsake štiri ali pet let požanje veliko zanimanja. Zaradi odsotnosti volitev ga nekateri z le-temi celo enačijo. Na kongresu se ponavadi premešajo partijske vrste, predvsem pa se določijo usmeritve za vodenje države v naslednjem obdobju.

Kljub temu je za povprečnega zahodnjaka Kitajska še vedno “tam nekje daleč” - geografsko in v razvojnem smislu - mnogi jo razumejo kot deželo iz 16. stoletja, ki šepa za preostalim svetom. Da o Kitajski Evropejci, kljub množični propagandi zaradi olimpijskih iger prihodnje leto v Pekingu, ne vedo veliko, pravi tudi Xian Hua, podiplomska študentka hotelirstva in menedžmenta v turizmu, ki je trenutno na študijski izmenjavi v Parizu. “Sprašujejo me o našem glavnem mestu in so presenečeni, ko ugotovijo, da to ni Šanghaj. Zanima jih, ali imamo v stanovanjih elektriko in vodo. To je ena skupina ljudi. Druga se zaveda ekonomske rasti Kitajske, a jo, zaradi nepoznavanja, razume zgolj kot grožnjo drugemu svetu.”

Kitajska različica socializma

Kitajska je danes globalni igralec in razmišljanja o socialističnem življenju, kot ga poznamo iz nekaterih evropskih držav minulega stoletja, so napačna. Prehod iz socializma na osnovi razrednega boja v tistega, ki temelji na ekonomskih idejah, se je začel pred 30 leti. Ekonomske reforme, ki so plansko gospodarstvo zamenjale s tržno ekonomijo in so bile izpeljane kot socialistični projekt, so Kitajsko preobrazile v kapitalistično državo. “Vendar se komunistična stranka v okviru Dengove ideologije v skoraj tridesetih letih odpiranja, reform in gospodarske liberalizacije ni prav veliko brigala za stranske učinke nagle gospodarske rasti, ki so svojo najbolj problematično podobo kazali prav na tistih področjih, ki bi jih vsaka res socialistična vlada morala zaščititi oziroma preprečiti, namreč v odmiranju socialne države, v vse manjših pravicah delavstva in v bliskovitem poglabljanju socialnih razlik, ne zgolj v sklopu različnih slojev, temveč tudi na regionalni ravni,” opozarja dr. Jana S. Rošker iz Oddelka za afriške in azijske študije Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. A Kitajska je danes v pomembni točki še vedno tipično socialistična država - politična ureditev je enostrankarska, Komunistična stranka trdno drži niti v svojih rokah in nič ne kaže, da bi se položaj kmalu spremenil, čeprav se v političnih krogih veliko govori o t.i. notranji demokraciji, ki bi Partijo deloma decentralizirala in omogočala njenim članom večjo politično participacijo. Imenovanje dveh potencialnih naslednikov predsednika Huja v Politbiro, Xi Jinpinga in Li Keqianga, vsaj teoretično nakazuje možnosti o izbiranju najvišjega vodstva med ponujenima kandidatoma. A bolj verjetno gre za to, kot predsednika označuje Roškerjeva, da je “Hu Jintao precej šibak predsednik, kateremu še vedno ni uspelo popolnoma stopiti iz sence sive eminence svojega predhodnika”, in da je vse to tudi posledica notranjih opozicijskih dejavnikov.

Mediji - sito realnosti?

Poleg političnega enovladja se kitajski socializem kaže tudi v nadzoru medijskega prostora, pa najsi gre za klasične tiskane medije, radio in televizijo, ali pa za nove medije, denimo za internet. Največje medijske hiše (Xinhua, CCTV in Ljudski dnevnik) so, kar se tiče političnega poročanja, zgolj podaljšane roke vlade. Obstaja nenapisano pravilo, da se o Komunistični partiji ne dvomi. Teme, kot so neodvisnost Tibeta in Tajvana, demokratična ureditev ali politična opozicija, niso zaželene.

Toda tudi medijski prostor se močno spreminja. Komercializacija in prihod tujih novinarjev v državo zahtevata nove medijske politike. Dr. Elizabeth C. Economy iz ameriške organizacije Svet za zunanje zadeve pravi, da “je politika kitajske vlade do medijev trenutno v shizofreničnem stanju, saj testira meje mogočega,zaveda se nujnosti svobodnega pretoka informacij, a se hkrati boji odpreti vrata svobodi, ki bo vodila v zrušitev državne ureditve”. Vlada se zaveda tudi dejstva, da je država zaradi prihajajoče olimpijade pod budnim očesom mednarodne javnosti, politike in medijev. “Dejstvo je, da je kitajska vlada v času pred olimpijskimi igrami zaradi zaskrbljenosti za svoj mednarodni ugled poskrbela za liberalizacijo določenih področij. Ta so bila prej pod precej strožjim nadzorom, saj je večino javnih manifestacij politične kritike naglo utišala s policijo,” komentira položaj Roškerjeva. In temu še doda: “V političnih krogih je zaznati strahove pred tem, da bi se kritika razširila, zato je v medijih često najti pozive prebivalstvu in napotke, kako naj se državljani in državljanke vedejo, če opazijo nenapovedane demonstracije ali podobne politične akcije. Mediji jih svarijo predvsem pred pretirano kritičnimi izjavami v primeru, da jih bodo intervjuvali tuji novinarji. Kot je povedal Deng Yaping, kitajski zvezdnik namiznega tenisa, naj bi tuji novinarji Kitajsko videli zgolj skozi “obarvana očala”, ki ne dopuščajo celostnega vpogleda v problematiko te azijske velikanke.”

Življenje na kmetih in migracije v mesta

Če se urbana Kitajska ukvarja z vprašanji politične ureditve, svobode govora in “uravnoteženega” medijskega poročanja, pa je življenje ruralnega prebivalstva drugačno - kar več kot 700 milijonov jih ne živi v mestih. Turist bo razliko med mestom in podeželjem občutil predvsem v občutno nižjih cenah na deželi, manjšem številu tujcev, naletel pa bo tudi na bolj prijazne ljudi kot v mestu. Dr. Rachel Murphy iz Centra za azijske študije na St. Antony Collegeu Univerze v Oxfordu pravi, da je težko govoriti o razliki med urbanimi in ruralnimi deli Kitajske, saj je položaj na različnih koncih države različen. “Kmetje iz posameznih delov pokrajin Jiangsu in Zhejiang živijo v trinadstropnih hišah z ogrevanjem, s tekočo vodo, kabelsko televizijo in internetom, med tem ko se na nekaterih revnih območjih notranje Kitajske in v mestih na zahodu države stiskajo v barakah. Če posplošimo, seveda lahko govorimo o velikanski razliki v kvaliteti življenja urbane in ruralne populacije. Prihodki prebivalcev v notranjosti Kitajske so kar za petkrat nižji od njihovih kolegov, ki živijo v mestih na vzhodni obali, da o bedni infrastrukturi v notranjosti sploh ne govorimo. Vlada želi stanje izboljšati s programom novega, socialističnega podeželja, kar se v notranjosti države odraža predvsem v gradnji prometnih povezav. Kmetje so z veseljem sprejeli tudi lansko ukinitev ruralnih davkov,” zaključi Murphyjeva.

Ljudje seveda ne ostajajo tam, kjer ni kruha, in se množično preseljujejo v mesta. Številke se merijo v stotinah milijonov, nanovo nastalih težav pa tudi ni malo. “Možnosti razreševanja novih socialnih problemov, ki se kažejo, denimo, v otroškem delu, v širjenju ilegalne prostitucije, v ekoloških katastrofah ali v često nevzdržnih življenjskih in delovnih razmerah migrantov s podeželja, je težko postaviti v kontekst rešitev, kakršne so predvidene v dosedanji politiki novega, tržno usmerjenega kitajskega “socializma”,” pravi Roškerjeva. Vidik sklepov, objavljenih na minulem kongresu, pa kaže na upanje, da se je kitajsko vodstvo teh problemov pričelo zavedati in jih namerava tudi sistemsko reševati s ponovnim, reformiranim uvajanjem socialnega omrežja, skrbi za brezposelne in s postopnimi državnimi subvencijami na področju zdravstva, šolstva in pokojninskega zavarovanja, zlasti za agrarno prebivalstvo. Rachel Murphy dodaja: “Največji izziv, s katerim se migranti in njihove družine soočijo, je dolgotrajno ločeno življenje. Možnosti za delo in življenje v mestu so pogosto preskromne, da bi omogočale preselitev celotne družine v urbano okolje. Člani družine tako odidejo v mesto na delo, kjer osamljeni in pod pritiskom vzdrževanja sebe in domače kmetije delajo pozno v noč, da lahko domov pošljejo denar. Danes je na Kitajskem več kot 20 milijonov otrok, ki zaradi migracij ostanejo brez staršev; brez nege in podpore ostane na podeželju tudi milijone ostarelih in bolnih.”

Kdo bo poskrbel za čistejši zrak?

Avgusta, ko so ob začetku enoletnega odštevanja do začetka olimpijskih iger v Peking prispeli predstavniki sodelujočih držav, so se mnogi zgražali nad onesnaženim ozračjem v mestu. Povprečen dan v Pekingu se na lestvici onesnaženosti (prašni delci) številke izpisujejo okoli 190 mikro grama na kubični meter, v najslabših dnevih pa presežejo 270. Za primerjavo: v času tega pisanja je v Mariboru v zraku 38,6 mikro grama na kubični meter.

Kitajske oblasti so poleti sicer poskusile z omejitvijo števila avtomobilov na cestah, da bi s tem kratkoročno zmanjšali vsebnost strupenih delcev v zraku. Rezultat je bil - žal - porazen. Kljub temu da je bilo v štirih dneh na cestah kar za 4 milijone manj avtomobilov kot običajno, so mesto še vedno prekrivali oblaki smoga. Problematični niso zgolj avtomobili v mestu, temveč predvsem industrija na obrobju ter v drugih pokrajinah, od koder veter nad mesto prinese tovarniške izpuste. Kot poroča New York Times, zgolj en odstotek urbanega prebivalstva na Kitajskem diha zrak, ki po merilih Evropske unije velja za varnega. Kitajski problem onesnaženega zraka pa je postal tudi globalni problem. Kisli dež, “oplemeniten” s kitajskimi izpusti iz elektrarn na trdna goriva, pada na Seul in Tokio, tudi Los Angeles se pritožuje nad umazanijo, ki z zračnimi tokovi pripotuje po zraku iz Kitajske.

Na poti do harmonije

“Mnogo ljudi ne razume, kaj se na Kitajskem trenutno dogaja, a jih večina nekako čuti, da država postaja vse bolj prisotna v globalnih tokovih. Seveda se moja domovina sooča z mnogimi težavami in v tem nismo osamljeni. Sama pravim, da čas za Kitajsko šele prihaja,” razmišlja študentka Xian Hua. Ko jo vprašam, kaj si misli o pritiskih z Zahoda, ki od Kitajske zahteva drastične spremembe na mnogih področjih, strumno odvrne: “Ne zanima me, kaj pravita Amerika in Evropa. Kitajska je suverena država, tukaj živimo po svoje. Verjamem, da vam marsikaj ni všeč, ampak tudi nam ni všeč, da se Zahod vmešava v naš način življenja.”Seveda je težko pričakovati, da se bo celotna Kitajska spremenila, ker bo za nekaj dni gostila olimpijske igre ali ker bo neka tuja vlada okrcala njena ravnanja na tem ali onem področju. Želja po spremembah mora izhajati iz notranjosti. Vlada, predvsem pa več kot milijarda in 300 milijonov Kitajcev morajo spremembe podpirati, da bi bile uspešno izvedene tudi v praksi. Shi Ning, podiplomski študent komunikacijskih omrežij na prestižni pekinški univerzi Beida, pravi, da moramo razumeti, da Kitajci skozi svojo 5000-letno zgodovino niso navajeni demokratične ureditve in priznava: “Seveda želimo, da tukaj uvedemo stvari, ki so se drugod izkazale za pozitivne. Toda za uspešen razvoj je pomembna tudi stabilnost - politična in ekonomska.”

Postopne reforme so geslo, ki se zdi zaradi obsega in specifičnosti Kitajske več kot smiselno. Predsednik s svojim govorom na nepartijskem kongresu ni pridigal v smeri radikalnih in hitrih sprememb. Jintaov poziv v znanstveni pristop k razvoju govori o pomembni obvezi kitajskega najvišjega vodstva, da razmisli o ceni, ki jo Kitajci plačujejo na račun vladnega osredotočanja zgolj na ekonomsko rast. “Otipljivi dokazi Hujevega novega pristopa so sprejete nove uredbe, ki ščitijo pravice delavcev, trud za vzpostavitev novega zdravstvenega sistema, ukinitev osnovnošolskih šolnin in davščin na podeželju, ocenjuje napovedano novo državno politiko, ki je postala tako rekoč tudi nova državna ideologija,” pravi Murphyjeva. Jana S. Rošker pa Hujev znanstveni pristop k razvoju razume kot “produkt, po katerem Kitajska trenutno potrebuje manj zapravljanja ter bolj enakomerno in socialno pravičnejšo rast, ki naj bi postopno privedla do “resnično harmonične družbe”".

Objavljeno v Sobotni prilogi Večera, 27. 10. 2007

---

Social Networking:Obvesti ostale o tem članku / Share This Post