Miha Jesenšek: mreža

Sedimo v Romanovi sobi na tleh. On pa ona pa jaz. Z njim sva se v stanovanje naselila pred dvema mesecema (čeprav nad sekretom sprva nisem bil navdušen, a kaj češ, človek se navadi). Po začetnih parceliranjih sva dnevno sobo z balkonom preuredila v mojo sobo, spalnico v njegovo za treninge in učenje, tamalo sobo pa v njegovo spalnico. Kmalu pa sva ugotovila, da je s kitajščino križ in da je treba najti nekoga, ki bo teorijo spravljal v prakso. Kitajca torej. Pa je naneslo, da je punca njegovega, od univerze dodeljenega jezikovnega partnerja ravno prišla v Peking in je iskala nastanitev. Hitro smo se dogovorili. Zdaj stanuje v tamali sobi in vsi smo zadovoljni.Torej, sedeli smo oni dan v Romanovi sobi na tleh, jaz lomim svojo nikakvo kitajščino, Romanu gre še kar, Xian Hua se smeji, a vneto posluša in poskuša dešifrirati. Začelo se je s tem, da smo (bili) nekako politično povezani. Kitajska, Rusija, Jugoslavija. Tita pa itak poznajo vsi. Danes je od te trojice Kitajska edina ostala na s-poti. A hec je v tem, da socializma, kot si ga predstavljamo in kot smo si ga zapomnili, tukaj ni. Kot prebivalec ga na prvi vtis ne opaziš, kaj šele kot turist. Peking je tipično mesto, kjer cveti trgovina in zahodno-potrošniški način življenja. V velikih nakupovalnih centrih se da kupiti popolnoma vse, vključno z zahodnimi znamkami in kitajskimi ekvivalenti. Po cestah šminkarijo novopečeni kapitalisti v najnovejših audijih z zablindiranimi šipami. Na istih križiščih seveda stojijo tudi zdelani tricikli in pred istimi nakupovalnimi središči beračijo tisti, ki si tovrstnih nakupov ne morejo privoščiti. Približno ista slika kot v New Yorku, Londonu, Barceloni, Berlinu … ekstremi.

Razlika je le v tem, da je Kitajska uradno še vedno socialistično organizirana enopartijska država. Uradno. V praksi pa je tukajšnji partiji uspelo združiti prvine obeh svetov, enopartijskega sistema z ekstremnim kapitalizmom. Za tiste, ki so se v tej zmešnjavi znašli, je to zgodba o uspehu (kapitalizem brez nadzornih mehanizmov demokracije), za druge spet ne. Čudno pa je, da se povprečnemu Kitajcu ne zdi kaj prida potrebno zavzemati se za demokratične spremembe. Mularije z iPodi v ušesih državna ureditev in takorekoč popoln nadzor medijev ne tareta kaj prida, dokler si lahko vsake toliko nabavijo novi model svojega priljubljenega predvajalnika mp3. In dokler se lahko njihovi turbokapitalistični očetje vozijo v zadnjih modelih blindiranih avtomobilov, tudi ni želje po tem, da bi se sistem spremenil. Pri revnejših pa se zdi, da imajo v sebi globoko zakoreninjen strah, ki jih odvrača od kakršnega koli nasprotovanja politični ureditvi in dvoma o partiji.

Slednji je z reformami uspelo uvesti tržno gospodarstvo in (delno) privatizacijo, ne da bi pri tem (kot videno drugod po Evropi) hkrati prepustila pot tudi demokraciji. Strokovnjaki vendarle verjamejo, da so povezave med liberalizacijo trga in političnimi reformami neizbežne in da se bo kitajska družba tudi politično preuredila. Bomo videli. Kmalu bo olimpijada in prav olimpijske igre ter posledični bolj intenzivni stiki z zahodnim svetom bodo v očeh nekaterih prelomna točka v tem procesu.

Objavljeno v Kažinu, 1. junija 2007