Miha Jesenšek: mreža

Še na Primorskem sva se s kolegom večkrat »udarila« glede stanja naših treh (med tem se je splavila že četrta) univerz. Da v svojem bistvu z njimi nekaj ne štima, sva se strinjala oba. Ne gre za to, da nobene od njih ni na niti eni top100 svetovni lestvici - le koga nenazadnje briga, kaj si o UP, UNI LJ, UNI MB in UNG mislijo v Šanghaju - gre za to, da je zadeva problematična že brez pogleda od zunaj. Bom konkreten: ne verjamem, da numerus clausus z diplomo vred, ki ga slovenski študent zbere v petih letih, če je priden pa že v štirih, odraža dejansko stanje absolviranega znanja. Vzrokov je več, vsi pa izhajajo iz ključnega problema slovenskega visokega šolstva in ta je prenizka stopnja zahtevnosti programov. Da končaš faks, se enostavno zahteva premalo. Da ga končaš z relativno visokim izkupičkom, pa se zahteva že absurdno premalo vloženega časa in truda. Ni normalno, da se da na večini slovenskih faksov opraviti večji delež izpitov z le nekajdnevnim ali kvečjemu tedenskim študijem in ni normalno, da se da diplomirati s »poglobljeno« raziskavo, ki skupaj s pisanjem študentu vzame mesec dni časa. Rezultat takšnega pristopa so kupi nesposobnih in lenih (pa tudi nezaposljivih) diplomantov, ki so v napoto sebi, v breme pa okolju in državi.

Vprašanje je seveda, ali so za tako stanje krivi predavatelji ali sistem. Prej bi s se strinjal s tezo, da je treba težavo začeti reševati pri prvih, šele nato pa se lotiti ustroja. Slovenski študent med študijem naleti na vsaj tri tipe predavateljev. Na tiste, ki so že sami produkt nezahtevnega sistema in so praktično izgubljeni primerki. Takšne univerza do neke mere rada generira, ker so lojalni in ne problematizirajo sistema, katerega produkt so. V drugo skupino spadajo tisti, ki so sicer uvideli, da zadeva ne teče, kot bi morala, pa so po prvih reformatorsko-razsvetljenskih poskusih obupali (uvideli so, da so v primeru prevelikih zahtev naslednjo leto ostali brez publike in posledično brez službe) in se prilagodili. Tretja skupina profesorjev je dejansko tista, ki bi na univerzi morala prevladovati, pa v Sloveniji žal ne. Gre za ljudi, ki se zavedajo, da lahko le visoko postavljeni kriteriji na dolgi rok ustvarjajo visoko kakovostno znanost. Jasno je, da so takšni ponavadi tudi top strokovnjaki svojega področja z mnogimi objavami ter vabljeni na predavanja v tujini. Onih s prve skupine pač nihče ne objavlja, kaj šele, da bi jih vabili predavati.

Težavno je, če se zaradi nizkih standardov ustvari klima, ki vse akterje sili v dodatno nižanje teh standardov. Predavatelj - študent - ustvarjalna klima: krog se zaključi, na nezahtevne programe se vpisujejo delomrzni študenti, rezultat pa so lahkotno univerzitetno okolje in v svetovnem merilu nekonkurenčni diplomanti. O rešitvah problema prihodnjič.

Objavljeno v Kažinu, 10. novembra 2006