Miha Jesenšek: mreža

Olimpijada se bliža, z njo pa se veča tudi zanimanje za Kitajsko. Piši o tem, to je zdaj in, pravijo mnogi.

Kako razumeti moderno Kitajsko? Za nekatere je to še vedno dežela, izgubljena v minulih stoletjih. Drži, da se je v času fin de siècla Kitajska soočila z veliko krizo. Civilizacija, ki je temeljila na večtisočletni tradiciji in izumih, kot so tisk, papir, kompas in smodnik, se je začela rušiti ob stikih z Evropejci, ki so na Kitajsko prišli s poslovnimi nameni, a so po tamkajšnjih pristaniških mestih kmalu posegli tudi z orožjem. S sabo so pripeljali nove načine življenja in razmišljanja, ki se preprosto niso mogli vklopiti v kitajski ancient régime. Trk dveh svetovnih nazorov je bil neizogiben in je po svoje napovedal prihajajoče 20. stoletje – zaton kitajskega imperija in vzpon Zahoda kot globalnega igralca.

Kitajska je vmes ubrala svojo pot. Mao jo je obarval z rdečo, a s perspektive se zdi, da so ideologije prav tako minljive kot njihove vodje. V zadnjih tridesetih letih so Kitajsko zaznamovale predvsem reforme, še posebej ekonomske. Glavni cilj reformatorjev je postal postopen prehod iz socialističnega reguliranega gospodarstva v socialistično tržno. Danes je rezultat jasno viden: največja socialistična ekonomska velesila oziroma druga po vrsti v svetovni (kapitalistični) konkurenci. To je moderna Kitajska. Ki ne zavrača svoje preteklosti, kot je to storila pred stotimi leti, temveč je uprta v prihodnost. Cilji so postavljeni visoko: biti prvi na svetu. Znanstveni pristop, harmonična družba, alternativa zahodni ureditvi – to so ideje, ki poganjajo Kitajsko.

Kdor Kitajsko pozna, ve, kakšen je njen ekonomski potencial. Še več, Kitajska je postala del globalnih tokov kapitala in idej. Začela je uveljavljati svoje interese na področjih, ki so jih doslej obvladovale le svetovne velesile. Kitajska v Afriki? Realnost. Poglejte samo številke, ki govorijo o njenih investicijah v črno celino. Kitajska v vesolju? Realnost. Že pred petimi leti je postala tretja država, ki je poslala človeka v vesolje. Kitajska, ki se ne upira Ameriki? Seveda. To si lahko vodstvo, ki ima pod sabo milijardo in tristo milijonov ljudi in ki ima preko kapitalskih vložkov v ameriške obveznice v primežu svetovno gospodarstvo, privošči brez večjih težav. Na Tibetance, človekove pravice in svobodo medijev se pozabi oziroma, kot radi pravijo Kitajci, kdor nelegalno intervenira na Bližnjem vzhodu, po svetu gradi zapore, nadzoruje pretoke informacij ipd. pod pretvezo demokracije, Kitajske ne bo učil, kako naj vodi svojo notranjo in zunanjo politiko.

Prihajajoče olimpijske igre so zato zgolj majhen, a pomemben delček v mozaiku, ki se gradi. Pomemben predvsem, ker so oziroma bodo s pomočjo medijev Kitajsko kot nacijo zasidrale v glavo slehernika. Majhen, ker verjamem, da bodo večji še sledili. Kakšne pa bodo posledice globalne širitve kitajske kulture in kapitala, bomo videli in izkusili. Najverjetneje kmalu.

Objavljeno v Kažinu, junija 2008