Miha Jesenšek: mreža

V prejšnji številki se je na levi strani poslavljal vaš priljubljeni urednik. Na desni tokrat zato brez Kitajcev in novih medijev. Raje nekaj besed o Mitji, pa o Kažinu, ki bo jeseni star že pet let.

Še živo se spomnim konca poletja 2004, ko je bil Kažin še kažin, torej en kup težav brez imena. Ko smo se prerekali o primernem formatu (ali naj bo za v žep ali za pod pazduho – kot vidite, je zmagala vmesna mera), o vsebinah, organizaciji … Sestankovali smo podnevi in ponoči. Bilo je mnogo idej, še več pa navdušenja in trdne volje, da nam uspe. In nam je. Tretjega oktobra – ravno na dan državnozborskih volitev – smo pozno v noč pakirali tri tisoč svežih izvodov prvega Kažina, ki so ga naslednji dan dobili v roke študenti.

Kažin še danes, pa čeprav ga že nekaj časa aktivno ne soustvarjam (če odmislim teh nekaj vrstic, ki jih prispevam vsak mesec), z veseljem vzamem v roke. Ko sem v tujini, me spomni na Slovenijo; ko sem doma, pa na Primorsko in študentska leta, ki sem jih užival na Obali. Navdušen sem, ko vidim, da je Kažin zrasel v dober študentski medij, da je kot projekt obstal tudi v razburkanih medijskih časih, da se je okoli njega zbrala četica mladih in ustvarjalnih ljudi, ki se ob ustvarjanju časopisa učijo novinarskega, fotoreporterskega, oblikovalskega in organizacijskega posla, in se imajo pri tem fino. To je več, kot smo si ob njegovi ustanovitvi upali in želeli. Kažin je danes pravi medijski študentski inkubator.

Mitja je na tej poti odigral pomembno vlogo. Urednikovanje je prevzel v času, ko časopis še ni bil tako trdno zasidran v svojem okolju. Danes je. Ni študenta na Obali, ki še ne bi slišal za Kažin. Poznajo ga tudi po drugih slovenskih univerzah, prav Mitja pa je poskrbel, da ga berejo tudi v tujini. Mnogi so se muzali, češ, kaj pa nam je treba zamejca, da nam bo urejal Kažin, ki nastaja v univerzitetnem prostoru Univerze na Primorskem. Vidite, da so se ušteli! Pogled od zunaj in neobremenjenost z lokalnim okoljem sta Kažinu dobro dela. Mitjo sem takrat ujel tik pred odhodom na potovanje po Skandinaviji. Nisva se uspela srečati v živo, zato sva o urednikovanju tipkala elektronsko. Tudi sam je bil sprva skeptičen in je želel še nekaj časa za razmislek. Sam pa sem že vedel, da je naš. Ustvarjati časopis in pisati za ljudi je odgovorno delo. Je pa tudi zanimivo in marsikoga zasvoji. Postane, kot je rekel moj prvi novinarski mentor, način življenja.

Naj se zato naslednji urednik Kažina pazi, če primorski študentski univerzitetni časopis ne bo zasedel velik del njegovega vsakdana! Naj se zaveda, da je njegova odgovornost dvojna. Prvič, odgovoren je svojim bralcem, ki bodo vsak mesec upravičeno zahtevali kakovostne novinarske vsebine. Drugič, odgovornost nosi tudi do vseh svojih predhodnikov, ki so časopis postavili na noge in ga ustvarjali vse do danes. Ti ne pričakujejo, da jih bo posnemal, temveč, da bo boljši od njih. Predvsem pa si naj upa biti to, kar je: urednik Kažina.

Objavljeno v Kažinu, junija 2009