Miha Jesenšek: mreža

Miha Jesensek: novi mediji, družbena omrežja, socialna omrežja, social networks, novinarstvo, antropologija, Kitajska

Kam bi s frazami, dragi govomik! / Spravite fraze v muzeje. / Vaše besede morajo imeti trenje, / da zagrabijo srca človeška. [SK]

Mitja Okorn: Najbolj vesel sem, ko vidim človeka, ki se v kinu smeje, ko gleda moj film

Tokrat za uvod kopipejstano vabilo študentskega večera Inštituta in akademije za multimedije. Zakaj? Ker lepo sede. »Mitja Okorn, hiperaktivni Kranjčan, ki ga iz časa rosne mladosti krasijo tudi lovorike državnega prvaka iz ekonomije, ima poleg velikega smisla za humor tudi izdatno mero cinizma, zaradi katerega je pri svojem delu perfekcionist. Mitja Okorn je režiser, ki k stvarem pristopi drugače. za seboj ima že številne glasbene videospote (za skupine in posameznike: Kocka, Select, Kosta, Los ventilos, Bohem, Backstage, c.r.a.s.h., Elvis Jackson …), dva skejterska filma (Not sponsored 1 in 2), reklame (Imos, Fructal), kratke filme (za Be flexible je prejel nagrado na Hrvaškem). Na letošnjem mednarodnem filmskem festivalu Liff se je predstavil z nizkoproračunskim filmom Tu pa tam«, ki si ga je v kinih ogledalo 25 tisoč gledalcev. Mitja Okorn je tako postal najmlajši slovenski režiser, katerega celovečerec je prišel v kinodvorane. S fotografom sva ga ujela med snemanjem Alyinega videospota Zvezda večera, ki te dni prihaja na male zaslone.

Kako si prišel do Alye? Po Tu pa tam: kuj železo, dokler je vroče?
»Ne, že prej sem naredil veliko videospotov …«

… vem, ampak Alya ima na slovenski mainstreamovski sceni vendarle neko ime, tvoje pa je po uspešnem filmu tudi zraslo …
»Vseh mojih 15 spotov deluje bolj filmsko kot spotovsko. Za film je pomembna zgodba in jaz jo vpletem tudi v videospot. Ne morem pa reči, da bi imel Tu pa tam kakšno posledično povezavo z videospoti. Mogoče se ljudje prej spomnijo name, ker se je moje ime zaradi filma pojavljalo v javnosti. Drugače pa se z Alyo že dolgo poznava in že kar nekaj časa si želim, da bi naredil videospot zanjo. Res, da sem imel zdaj najtežje razmere za delo, ker ekipa ni bila naša. Usluga sem, usluga tja, dobili smo stvari zastonj in je pač bilo, kot je bilo. Ampak vseeno: Alyja je kul, sceno obvlada do konca. Še najbolj pa mi je bil všeč kitarist, ki je naredil praktično vse, da je snemanje uspelo.«

Kakšna je razlika med snemanjem filma in videospota?
»Pri spotu je najpomembnejše, da je estetsko zelo dober. Pomembno je, da še bolj prodaš muziko. Če je torej muzika še tako zanič, jo s spotom narediš dobro, da se lahko zares proda. Ljudje pa radi gledajo nase in potem snemajo zakompleksnane videospote, ki jih nihče noče gledati. Sicer pa je tako: videospote imam zelo rad, ker so neke vrste kratki filmčki. Dobro, ta, ki smo ga posneli z Alyo, ne bo kratek film, ker nismo imeli možnosti za tako delo. Pri Alyi je najbolj pomembno, da je videti lepa. Že sama po sebi je lepa, pomembno pa je, da se to še potencira in poudari. V bistvu je videospot vaja za režijo, sliko itd., je dober tečaj za film.«

Obstaja v Sloveniji razlika med producentom, režiserjem in drugimi sodelujočimi na setu? Razlika v nekem modernem h’woodskem smislu; ali je režiser deklica za vse?
»V Sloveniji ni nobenega pravega producenta. Edini producent, ki pa se ne zna obnašati kot producent, je država. Vsi drugi, ki se imajo za producente, to niso. Tudi meni bi šlo dobro od rok, če bi dobil od države 300 milijonov in ne vem kaj še … Z razliko pa je tako: po mojem je bil tudi Quentin Tarantino sprva deklica za vse. Če nimaš denarja oziroma ljudi, ki bi jih najel, imaš pa željo po režiranju, delaš pač vse sam. In meni to ni problem. Težava je le v tem, da se zato ne morem stoodstotno posvetiti temu, kar bi rad – režiji. Moram delati to, ono, klicariti, urejati prehrano, pomivati … in režija je potem 60-odstotna, čeprav bi lahko bila popolna. V Sloveniji je pač tako, da si marsičesa ne moreš privoščiti, ker ni človeka, ki bi imel toliko denarja, da bi plačal vse možne ljudi, ki to potrebujejo.«

S kolikimi si recimo danes snemal videospot?
»Bilo je kakšnih deset ljudi, od tega več kot pol iz koprodukcije. Dva snemalna dneva, bilo je tudi kup opreme. Problem je bil, da smo vse dobili zastonj. In potem se tako obnašajo tudi ljudje. Ni nadzora nad ekipo in to ni kul. Kadar pa delamo s svojo ekipo, ki je plačana, je zgodba popolnoma drugačna. Naredijo vse, laufajo gor in dol, brez pavze … Če jih plačaš, tudi delajo. Sicer pa je režiser v Sloveniji dostikrat deklica za vse.«

Mnogo ljudi meni, da je film, spot … karkoli, kar se pač snema, končano v trenutku, ko kamere ugasnejo. Zdaj ste na tej točki z Alyo, kakšen pa je nadaljnji proces?
»Telekino, se pravi razvijanje filma. Potem pa kakšne tri dni montaže. Spot bo treba malo dramaturško reševati, ker smo imeli premalo časa, da bi … Ampak to je res butasto, ker imaš v tem poslu vedno premalo časa. Razen pri filmu, ko smo imeli preveč časa. Česa tudi nismo obvladali in smo se sproti učili, kamero recimo postavljali v vse možne kote in v montaži izbirali. V montaži sem se naučil, kaj moram posneti. Ker: za vsako stvar obstaja samo en tapravi kader. Če se vrnem na Alyo: veliko bo dramaturških popravkov pri limuzini, ko se pripelje in odpelje, itd. Potem pa … ljudje se sploh ne zavedajo, da s tem, ko si naredil spot, še nisi končal. Tukaj je še promocija. Potruditi se moramo, da spot vsi vidijo, da ga non stop gledajo. Kaj ti pomaga spot, če se nikjer ne pokaže?«

Pustiva zdaj videospote ob strani in se osredotočiva na film. Je zate biznis ali umetnost?
»Nič od tega.«

Imaš tretjo definicijo?
»Slovenska definicija umetnosti sucks. Tako kot mislijo ljudje na filmskem skladu, pa tisti s svojimi kvazi umetnostmi …«

Torej: biznis ali umetnost?
»Film je umetnost nasmejati ljudi. In če je to umetnost, je film umetnost. Biznis? Ja, jaz bi ga rad gledal kot biznis, zakaj pa ne? Nekaj najboljšega je, če narediš dobro stvar, potem pa jo še prodaš. Narobe je, če rečeš, dajmo delat nekaj, s čimer bomo zaslužili. Če pa gre v obratnem vrstnem redu, da dobro delaš in posledično še služiš, je to kul.«

Ampak producent se filma loti predvsem zaradi zaslužka.
»Odvisno kdo. Jerry Bruckheimer je v bistvu postal že skoraj režiser, ne le producent.«

Sprašujem te zaradi avtorskih pravic, na katere bi rad speljal najin pogovor. Danes se glasbena in filmska industrija srečujeta s težavo piratskega presnemavanja, ki ga je pospešil predvsem razvoj interneta. Kako ti gledaš na to?
»Če naš film ne bi bil na internetu, bi imeli že toliko denarja, da bi lahko snemali novega. Če je ljudem film všeč, bi morali iti že zaradi tega v kino in si reči, jaz bom pa s to karto pripomogel k temu, da bodo ti tipi lahko še kdaj kaj posneli. Ne gre samo za denar, mi bi dosegli tudi 50 tisoč gledalcev. S to številko bi lahko šli na sklad in jim rekli: vi ste rekli, da je 50 tisoč ljudi v Sloveniji zabitih; vi ste rekli, da je film zanič, gledalci pravijo, da je dober; kdo ima prav – vi trije, ki ste rekli, da je zanič, ali ostalih 50 tisoč, ki ga hvalijo?«

Se ti zdi pomembneje, da ljudje vidijo film, četudi si ga presnamejo z interneta, ali da ga vidi morda manj ljudi, in ti v kinu?
»Meni je vseeno, kje ga gledajo, kako, kaj, zakaj, samo da dobim možnost, da posnamem še kakšen film. Ne obremenjujem se z internetom, ne obremenjujem se z ničimer. Super je, če ljudje rečejo, da je film dober, samo ta ‘dober’ je zame s priokusom, če ne morem snemati novega. Zato bi želel, da postane film biznis. V Sloveniji pa ni, ker se vsi obnašajo napačno. Ampak žanrski in komercialni filmi niso nujno slabi. Ne rečem, da ni crapa. Saj se dela tudi samo in zgolj za denar, po tem in tem kopitu, tako in tako, vse vnaprej določeno … črnce not, da bodo oni gledali, pedre not, da bodo pedri gledali, vse je tempirano za zaslužek. In to ni kul. Rad bi delal filme, ki so gledalcem všeč.«

Zate je torej merilo kakovosti gledanost?
»Jaz delam film za gledalce. Ne bom ga gledal doma in si govoril, kako sem kul. Najbolj vesel sem, ko vidim človeka, ki se v kinu smeje, ko gleda moj film. Ni boljšega občutka. Pri človeku je najteže sprostiti čustvo smeha. Laže ga spraviš recimo v jok, da bi se pa smejal … pa tudi v jok jih želim spraviti, evo, v naslednjem filmu.«

Tu pa tam je v kinodvoranah videlo 25 tisoč ljudi … Je to rezultat filma kot takega ali načrtne promocije in »potiskanja naprej«?
»Lahko nategneš nekaj ljudi, recimo pet tisoč. In če je film še tako zanič, ga bo z dodatno reklamo v Sloveniji videlo še največ pet tisoč. Vprašaj v Koloseju, pa ti bodo povedali: ne splača se reklamirati. Narediti moraš boom, ki ga vidi nekaj folka. In če je film dober, gre naprej od ust do ust. Vseeno je, ali imaš tisoč jumbov ali ne, če je film zanič, se bo ustavil pri eni številki.«

Koliko je k uspehu filma pripomogel zadnji »shift« Francija Slaka?
»Slak je prišel čisto na koncu, ko smo začeli montirati.«

Če nebi bilo Francija …
»Nebi bilo filma v kinu. Midva sva se odlično dopolnjevala. Ko sem jaz zgubil voljo, jo je on imel. Nekaj dni pred premiero še nismo imeli filma na filmskem traku. In on je vzel material in šel v Budimpešto brez denarja … Evo, zdaj se lahko dopolnim: Slak je edini slovenski producent. Slak je šel v banko in se zadolžil za film, ki ni njegov.«

Najbrž tega ni naredil kar tako? Gotovo je moral imeti s filmom neko vizijo.
»Ja, vedel je, da bo film gledan. Ni pa vedel, da bo stvar prišla ne internet in da ne bo zaradi tega nič zaslužil. Že od začetka mu je bil film všeč, v tem je videl nekaj dobrega. Spomnim se, da mi je rekel: to je to, tega v Sloveniji manjka. Vsekakor moram povedati, da nas je Slak na koncu, ko smo že skoraj obupali, rešil. Dobro, jaz nisem nikoli obupal, rekel sem si, gremo digitalno. Slak je rekel, ne, ne digitalno, ker ne bomo imeli gledalcev, težave bodo pri predvajanju, ker v Sloveniji digitalna tehnika v kinih še ni razvita.«

Vrniva se na sam začetek filma, ki je bil posnet pred nekaj leti …
»Snemali smo 2001. Leto prej je bil napisan scenarij.«

Prej izkušenj s tovrstnimi projekti nisi imel, ne?
»Snemal sem predvsem skaterje. Ampak to ni prava režija. Pri skaterjih režija pomeni: dej, skoč’ tja čez. Ti pa medtem snemaš. In morda celo upaš, da se bo polomil, da bo posnetek bolj atraktiven. Sem pa se pri skatanju zelo dobro naučil delati z muziko in sliko. In montažo. In tega je bilo toliko, da sem vmes naredil še 16 spotov. Ampak, kot rečeno, nikoli prej nisem režiral igralca, mu govoril, kako naj naredi to in to, kaj naj reče soigralcu itd.«

Si imel igralce že določene ali si delal avdicijo?
»Nekatere sem imel že določene, druge sem izbral na avdiciji. Nekateri so bili na spisku, pa potem niso igrali … kar nekaj smo menjavali. Bolj ali manj pa so vsi iz moje srednje oziroma osnovne šole.«

Kaj pa tisti profesionalni »dodatek«?
»Ja, vedeli smo, da potrebujemo tudi njih. Sicer pa sem rekel tudi Đurotu pa Katarini Čas … in ravno ta fora na koncu filma, na klopci … bilo je točno tako. Sedeli smo na klopci in smo rekli, gremo posnet film. Jaz sem rekel, da bom šel do Đurota. In sem točno to naredil, vstal sem in šel do Đurota.«

Odziv?
»Je rekel ja, bom prebral pa to pa ono … Tudi zdaj, na koncu, ko je bil film narejen, ga ni gledal. Sem mu poslal kaseto pa ga prosil, če lahko doda kakšno pripombo. Verjetno ima preveč dela.«

Ko je bil film narejen, ste se resno lotili tudi promocije, internetne strani, majice, lončki …
»S tem je tako. Če prideš do nekoga in ga prosiš za denar, ti bo rekel: nimam denarja, lahko pa ti naredim šalce. Ali pa majice, zvezke. Škoda je le, da nam ni uspelo narediti rizel, ki smo jih imeli stalno v načrtu. Evo, ko bo DVD-izdaja, bodo zraven tudi rizle.«

To bo …
»Septembra. To bo prvi pravi DVD v Sloveniji. Izrezane sceno bodo gor, komentarji, slike, scenarij, videospoti, trailerji … vse, kar si bomo izmislili, bomo dali gor. Všeč mi je ta ameriški način delanja stvari – dokler se ne izrodi. Poglej si Pulp Fiction, imaš soundtrack zraven, to zraven, ono zraven, reklame, trailerje.«

Prej si govoril o rizlah, ki bodo spremljale DVD, v filmu je trava prisotna takorekoč v vsaki sceni. Koliko ti ljudje zaradi tega »propagiranja« drog težijo?
»Saj ne gre za propagiranje.«

Bom vprašal drugače. Kakšni so odzivi?
»Rekel bom, da imajo tisti, ki nam težijo, zanesljivo otroke, ki se drogirajo. Težijo nam, ker so sami zateženi, ker imajo komplekse. Mi pa kompleksov nimamo. Prvič, film itak ni realnost. Drugič, če že imaš štiri mulce na klopci – kaj delajo? Pohajo. Tako je v Kranju, povsod po Sloveniji je tako. V slovenskih filmih je dovolj moraliziranja, zato tega nismo želeli še v Tu pa tam. Drugače pa … ja, ljudje so težili. Najbolj smešni so bili na Uradu za droge, kao joj, ne, to pa ni dobro, to je pa propagiranje drog. Mi samo pravimo, da je treba te stvari legalizirati, da jih laže nadziraš, država lahko še davke pobere, malo dražje bi vse postalo, super bi bilo. Itak pa je največja droga v Sloveniji alkohol. Alkohol bi bilo treba prej prepovedati, če že kaj. Poznam nekaj ljudi, ki ga pohajo, pa so najbolj kul ljudje. Seveda pa drži, da je vsaka stvar v življenju, s katero pretiravaš, slaba. Tudi seks, tudi šport.«

Se pravi, da na snemanju niste imeli regrata?
»Ko smo snemali s tistima dvema kilama … tam smo nabasali normalno travo not. Ko pa se je vzela ven, smo potrebovali sto gramov trave in je bil problem, ker en diler ni imel toliko in smo morali vzeti od dveh.«

Prej sva že govorila o financah in filmskem skladu, ki ga na začetku filma pompozno prečrtaš. Če se zdaj ozreš nazaj in čustveno neobremenjen odgovoriš na vprašanje: ali še vedno meniš, da bi filmski sklad moral prispevati denar?
»Ne. Saj ni bil point v denarju, ampak v ljudeh …«

V podpori?
»Ja, v podpori. Sklad ima tako malo filmov, naredijo dva na leto. Če bi nas podprli, bi jim to najbrž pomenilo, da morajo delati. Zakaj, če pa jim ni treba, samo talajo denar in imajo enako plačo, kot pa če bi se borili za neke gverilske filme. Ampak jaz nisem nikoli prišel do njih in jim rekel, dajte nam denar. Ne, prinesel sem že narejen film, prosil sem jih za pomoč, če gre država do sponzorjev in predlaga podporo, je njihov odziv večji. Že če bi dali kredit, bi bilo fajn. Tak, ugoden, da ga lahko normalno odplačuješ, ne pa da mora iti Slak v banko, ki ima killer obresti.«

Slovenska A produkcija je dejansko na ravni h’woodske no budget produkcije.
»Ja.«

Kakšna je potem slovenska no budget produkcija? Koliko stane naš no budget film?
»Nič ne stane, če je no budget. (smeh) Ne vem, v bistvu stane samo na koncu, povečava in to. Eno leto sem delal, da sem si kupil kamero, ki je takrat stala kakšnih 900 jurjev. Potem smo šli snemat. Stalno smo jedli ene in iste sendviče in ljudem je že šlo počasi na bruhanje. Imeli smo bibito, ki je imela tovarniško napako in so nam je veliko dali. Pa kasete so nam dali, sponzorsko pač. Če snemaš tak film, ni problema, ker se dogaja na realnih lokacijah. V bistvu nas je na koncu največ stal zvok, ki smo ga na začetku zajebali. Pa še kakšna montaža … Na koncu je povečave 7 milijonov, cel film pa nas je stal kakšnih 12. Zdaj, če bi ti snemal nekaj iz leta 1930, ti to za tak denar ne bi uspelo. Potrebuješ kostume, sceno itd.«

Na netu imate tudi forum oziroma nagradno igro, kjer gledalci iščejo napake v filmu …
»… ja, so nam ga shekali zadnjič. Eni Turki, pizda.«

Bolj me zanima ta ideja, da imajo gledalci na uradni spletni strani možnost vpisovanja napak, ki jih zasledijo v filmu.
»Po eni strani je to spet marketinška poteza, da ljudje večkrat gledajo film.«

Ni to neke vrste samozajebancija, da javno pozivaš gledalce k iskanju recimo mikrofonov, na katere ste pozabili in so ostali v kadru?
»Ne, napake delajo film poseben. Zaradi napak se ljudje pogovarjajo: a veš, to je tam in tam, kjer se vidi mikrofon. Ne vem, če ne bom v vsak naslednji film zanalašč postavil mikrofona. To je kul, to mora biti noter. Kot pri Gladiatorju – ura na roki.«

Kaj je s tistim mostom, s katerega visiš ti, in ne Ortić?
»Zato, ker si on ni upal. Saj si jaz zdaj tudi ne bi upal kar tako viseti. Ko pa delaš film, si toliko na adrenalinu, da hočeš viseti. Takrat je pomembno samo, da posnameš. In potem sem pač jaz visel. Čeprav se vidi, da sem privezan, bi bil mrtev, če bi me spustili, ker sem bil narobe privezan.«

Če pogledava kritike, veliko je pozitivnih, kar nekaj tudi negativnih. Štefančič jr. je v recenziji zapisal, da se ti je izpolnila želja vrteti posnetke svojih vrtnih zabav v kinu …
»Sreče nisem imel. Imel sem voljo in željo … Drugače pa vem, da ima prav. On je v bistvu povedal čisto tako, kot je. Kdorkoli je karkoli napisal o filmu, je napisal pravilno. Po mojem je problem drugje. Tile naši kritiki ne napišejo nič, iz česar bi se lahko jaz kaj naučil. Samo spljuvajo … čeprav jaz sprejmem kritiko, ne rečem, da ne. In film da je zanič, seveda je zanič – če ga greš gledat obremenjen, ti bo zanič. Tri strani lahko napišeš, kako je režija zanič, pa slika zanič, pa kako je ta igralec zanič. Ampak kritike bi pozval, naj začnejo pisati tako, da se bom lahko jaz, kot ustvarjalec, iz tega kaj naučil. Film je zanič, ker. Lahko bi bilo boljše, ker.«

Glasba. Kje sta se našla z Milanom Stankovićem?
»Najprej bi rad povedal, da je meni že v osnovi logično, da je v filmu muzika. V slovenskih filmih ni nič muzike, zato smo rekli, da bomo dali v Tu pa tam muzike za deset let slovenskega filma. Stanković … bilo je tako, da bi morala sprva muziko delati ena mlada Makedonka, res huda skladateljica. Ampak mi smo film snemali tako dolgo, da je ona ostala brez časa. Potem sem jaz na nekem kampusu našel Stankovića. Je toliko star kot jaz, isto utrgan, in je v bistvu v pol leta naredil vso glasbo, potem jo je pa še v dveh mesecih priredil za soundtrack. Smo pa vedeli, da mora biti balkanski melos, ki ga v Sloveniji vsi poslušajo.«

Kako to, da so potem pri glasbi sodelovali še Kocka?
»Vedeli smo, da potrebujemo naslovno pesem, ki bo hit, ki bo himna, ki jo bodo ljudje peli. Pa še en rock komad je, Mečka, ki ga je naredil Magnificov basist, tako da smo vključili različne stile. Za naslovko pa smo potrebovali balkanski hiphop in tega so naredili Kocka perfect. Sem rekel, vi naredite meni komad, jaz bom vam spot. In s tem spotom so prodrli tja, kamor prej niso.«

Še slovenski film. Koliko poznaš njegovo zgodovino?
»Nič. Kekec pa Ne joči Peter.«

Ne gledaš, ne spremljaš pretekle in polpretekle slovenske produkcije?
»Ne, da ne gledam, nočem gledati. Pa tudi v življenju nisem imel možnosti in ne časa, da bi pogledal vse te filme. Nekoč sem imel idejo, da bi se nekam zaprl in samo filme gledal in najbrž bi bilo super. Po drugi strani pa, če pogledaš preveč filmov, si z njimi obremenjen. Ljudje so s tem obremenjeni in želijo posneti kaj novega, kaj, kar bo za oskarja, in potem jim seveda ne uspe.«

Veliko slovenskih filmov hoče bit arty, imajo socialnokritičen naboj. Ti si naredil nekaj diametralno nasprotnega.
»Dajmo začet filme delat, ne pa da vanje vpletamo svoje probleme, pa ojojoj pa obešanje pa … Pazi, tudi taki filmi se morajo snemati. Ampak pri nas so samo taki. Jaz hočem še več komedij, črnih komedij, porničev. Pornič, ja. Jaz bi ga posnel, ampak takega, da se ti nebi niti dvignil, če bi ga gledal. Zato, ker bi bil toliko smešen, ali pa toliko grozen.«

Pa je mogoče narediti pornič, pri katerem se ti nebi dvignil?
»Predstavljaj si: debeli ljudje, farma, krvavice, mast, pujsi. Tako komedijo bi naredil iz tega, da si folk sploh ne bi predstavljal, da je potem možno seksati.«

Kaj pa art film?
»Če se bom počutil, da ga moram narediti, ga bom.«

Objavljeno v Kažinu, aprila 2005

Povezave:



Social Networking:Obvesti ostale o tem članku / Share This Post


2 Comments, Comment or Ping

  1. zvezdica

    heii .. mene pa zanima kako posneti video spot .. ker ga ne znam pa ce prosim lahko odpiss

  2. To pa se mores obrniti na Mitjo, jaz sem delal z njim zgolj intervju. Poglej na http://www.mitjaokorn.si/index.php?page=contact

Reply to “Mitja Okorn: Najbolj vesel sem, ko vidim človeka, ki se v kinu smeje, ko gleda moj film”

Close
E-mail It