Miha Jesenšek: mreža

Miha Jesensek: novi mediji, družbena omrežja, socialna omrežja, social networks, novinarstvo, antropologija, Kitajska

Kam bi s frazami, dragi govomik! / Spravite fraze v muzeje. / Vaše besede morajo imeti trenje, / da zagrabijo srca človeška. [SK]

Milan Golob: Kronika - kraljica dobrega novinarstva

Milan Golob je na Večeru prehodil svojo celotno poklicno pot. Bil je novinarski praktikant, novinar, pomočnik urednika tednika 7D, urednik mestne kronike, jutranje redakcije, interesnih strani in urednik v desku. Bil je tudi predsednik začasnega nadzornega sveta časopisnega podjetja Večer, podpredsednik nadzornega sveta in predstavnik malih delničarjev v nadzornem svetu Večera. Preden se je upokojil, je bil več kot deset let tudi mentor mladim, ki so prihajali na počitniško prakso - v Večerovo poletno novinarsko šolo dobre prakse. Je novinar stare šole, ki daje prednost osebnemu stiku z ljudmi in ne telefonom, faksom in elektronski pošti ter piarovskim posrednikom informacij med novinarjem in virom informacije. Pogovarjala sva se o tem, kako so Večer ustvarjali nekoč in kakšna je po njegovem medijska scena danes.

Zadnjih deset let ste skrbeli za Večerov naraščaj mladih novinarjev. Ste, tako kot v novinarskem delu, uživali tudi v prenašanju znanja na mlade?
Z vsemi generacijami, ki so prišle na Večer, sem se prijetno ujel. Vesel sem, da danes v hišo prihajajo študenti, ki novinarstvo študirajo, pa jim je kljub temu dragoceno, da posel spoznajo iz prve roke, v praksi. Tega ni nikoli dovolj. Praktikantom sem rad govoril, da je pomembno, da si bralcu kredibilen, da ga s svojim ravnanjem in sporočanjem prepričaš, da ti lahko verjame. Mislim, da je v poplavi raznih medijev pomembno, da ti bralec zaupa in da ti verjame. Da to dosežeš, se moraš usposobiti v teoriji in praksi; le tako se približaš resnici, ki je vedno zavita v različno embalažo.

Ko ste začeli vi, fakultete za novinarstvo ni bilo.
Moj prvi učitelj dobre novinarske prakse je bil Mirko Čepič. Tedaj ko sem kot gimnazijec med počitnicami prihajal na Večer, je bil urednik mariborske kronike. Njegova prva zapoved je bila: ne sedi v pisarni, pojdi med ljudi in poglej, kaj je v mestu novega. Uredniki nas novinarskih zelencev niso smeli videti v pisarni. Šli smo po Mariboru in zbirali novice. Kolega Čepič je nam mladcem v mariborski redakciji, tedaj sta bila tam tudi Darko Marin in Stane Pučko, oba pozneje znani televizijski imeni, za vedno vcepil v glavo kar nekaj zapovedi in odlik, ki jih mora spoštovati novinar kronike: ne pozabi, da so tvoji najpogostejši in najboljši viri informacij policisti, gasilci, zdravniki, sorodniki in prijatelji. In: vsak dan spoznaj vsaj tri nove ljudi. Pa še: ne pozabi, da mora imeti novinar, ki piše kroniko, srce in glavo!

Ste tudi eden od redkih, ki so celotno poklicno kariero delali pri Večeru. Zakaj ste 40 let ostali zvesti enemu časopisu?
Večerova ekipa je bila - in vem, da je tako še danes - imenitna. Bili smo večerovci v pravem pomenu besede in odhodi drugam so bili izjema. Pomembno se mi tudi zdi, da so Večerovi šefi zelo zgodaj ugotovili, da je nujno vzgajati naraščaj in odpirati možnosti mladim. Nekega dne so mi zaupali delo v jutranji redakciji. Bil sem menda najmlajši redaktor tega uredništva. Delo se je pričelo ob petih zjutraj. Tanjugove vesti od doma in iz tujine pa je bruhal teleprinter na dolgi papirnati plahti. Novice so prilete kot po tekočem traku in samo dve uri časa si imel, da si naredil izbor pomembnih za objavo. Po izboru pa jih je bilo treba še prevesti iz srbohrvaščine. Ko smo v roku končali jutranjo redakcijo, sem nato o bistvenih jutranjih redaktorskih odločitvah poročal na jutranjem sestanku uredniškega odbora pri tedanjem glavnem uredniku Večera, spoštovanem Milanu Filipčiču. Ob obujanju spomina na tisti čas se vedno spomnim človeške in poklicne vznemirjenosti, ko sem imel v rokah Tanjugovo vest o atentatu na ameriškega predsednika Kennedyja. S kolegom Otmarjem Klipšteterjem sva se najprej počutila presneto osamljena s tistim kosom Tanjugovega lista, saj zunanjepolitičnega urednika še ni bilo v službi.

Se spomnite še kakšne zanimive zgodbe iz vaših dni na Večeru?
Ko se je pri nas pričela širiti epidemija finančnih piramid, je okužila prodajalce, arhitekte, mehanike, doktorje, delavce, vse. Tudi v naši hiši so se takšni denarni piramidi nekateri pridružili. V sistem so vložili devizni prihranek, pridobivali nove igralce in čakali na veliki izplen. Sedež piramidnega sistema je bil v Münchnu, predstavnik za naše kraje pa je bil neki koroški Slovenec Haderlap, ki je v Lipnici izplačeval premije in delal reklamo za to veliko priložnost, kako z malo truda priti do velike vsote denarja. Skupina znancev me je tako nekega dne povabila na srečanje s piramidnim čudodelnikom in njegovo čedno asistentko, ki je pomagala šefu zapeljevati nove igralce tudi s svojim nastopom. Mene nista prepričala in znanci so bili razočarani, ker nisem postal njihov soigralec. A s prijateljem Srečkom Niedorferjem sva se dogovorila, da igro raziščeva. Na sedežu sistema v Münchnu sva našla poštni nabiralnik z napisom firme piramidne igre, poslovni prostor pa je bil kar najeto stanovanje. Piramidna grofa sta naju prijazno sprejela, pili smo šampanjec in brez vstopne premije sta nama ponudila, naj se preiskusiva še midva, kako finančna piramida dobro deluje. Ko pa sva vztrajala in pritiskala, naj vendar razložijo, kako je mogoče, da v njihovi piramidi vsi obogatijo, tudi tisti, ki bodo vstopili v sistem kot zadnji, je eden od direktorjev dejal: “Ste že videli osla, ki mu ne bi dajali krme, izpod repa pa bi mu kar naprej leteli zlatniki?” O najinem raziskovalnem obisku v Münchnu sva v Večeru objavila celostransko reportažo s končnim sporočilom: Ne nasedajte! Marsikaterega bralca sva želela obvarovati pred neizogibnim razočaranjem, pa ni kaj prida pomagalo. Ko je zadeva ‘mrknila’, je jokal tudi tisti večerovec, ki si je sposodil tri tisoč mark in jih vložil v piramidni sistem, prepričan, da bo obogatel.

Je danes premalo direktnega stika med novinarjem in virom informacije, je preveč posrednikov, ki informacije lepšajo, obračajo?
… in tudi deformirajo. Najslabše pa je, če novinar ni temeljit. V svoji radovednosti, znanju, izkušnjah in poznavanju teme. Takšen novinar je zgolj posrednik nepopolne in zavajajoče vsebine. Mladim novinarjem vedno rečem, naj stopijo do vira informacij, naj se izognejo posrednikom. Naj bodo na licu mesta, naj poslušajo, gledajo, opazujejo in sprašujejo. Šele ko stik z virom ustvariš, je bližnjica do informacije telefon, elektronska pošta. Seveda tak odnos ne sme temeljiti na brezpogojnem zaupanju viru, saj je danes mnogo priložnosti, da zaradi kapitalskih, osebnih in drugih interesov kaj lahko postaneš žrtev manipulacij.

Kako razumete t. i. instant novinarstvo, masovno produkcijo šibkih novinarskih vsebin, ki je vse pogostejša?
Redno gledam tudi poročila na nemškem ZDF, kjer z izbiro in vsebino informacij prepričajo, da jim gre verjeti. To je primer antipoda tistim medijem, ki so neodgovorni, če so samo nosilec tendenciozne funkcije. Vidim pa tudi precep, v katerem so se znašli resni mediji, ki se soočajo s konkurenco tistih medijev, pri katerih se bralci in poslušalci zadovoljijo že s površno informacijo, ki skuša s provokativnimi naslovi in poudarki samo priklicati bralca. Dnevno časopisje je ob vsem svojem resnem namenu žal postalo že tudi nekoliko rumenkasto.

Kljub temu pa jim naklade ne naraščajo?
Pri Večeru sem začel, ko je izhajal v nakladi 30 tisoč izvodov. Uprava je izračunala, da je prag rentabilnosti dosežen po vsakih pet tisoč novih izvodih. V najboljših časih smo prišli pri Večeru z naklado čez 60 tisoč izvodov. Zanimivo je, da je imel Večer vseskozi redne naročnike in se je dostavljal na dom tako kot svoj čas mleko. Bojim se, da bo začel izgubljati tudi te.

Šestdeseta so bila najlepša leta Večera, pravijo mnogi starejši večerovci. Se strinjate s tem?
Se. Pa tudi leta po osamosvojitvi. Naklade časopisov so rasle. Ljudje so imeli dovolj denarja, niso odpovedovali naročnine. Spomnim se tudi, ko sva z urednikom Milanom Predanom po osamosvojitvi odšla v Nemčijo gledat novo računalniško tehnologijo. V uredništvu ulmskega dnevnika sva srečala urednike, ki so sami, brez tehničnega urednika, uvrščali prispevke na strani nove izdaje časopisa. Spoznala sva nemške kolege, dvoživke, bili so uredniki in tehnični urednik v enem. Utegnejo priti časi, ko bo novinar moral početi ob povsem novinarskem delu še kaj drugega, ker bo hotel lastnik imeti večji dobiček. Takšna racionalizacija ni pametna, saj bo novinarju zmanjkalo časa in volje za svojo osnovno dejavnost - (i)zbiranje in preverjanje informacij ter kvalitetno pisanje.

Zanimivo je bilo tudi obdobje, ko je Večer začel s prvimi samostojnimi edicijami. Konec šestdesetih je začel izhajati Naš dom, še prej pa 7D, ki ste ga tudi sami urejali.
Za 7D, ki je bil priloga Večera, je vodstvo uredništva ocenilo, da velja poskusiti, ali bi ga tržišče sprejelo tudi kot samostojni tednik. Takrat sva z Otmarjem Klipšteterjem dobila zaupanje in nalogo, da se projekta lotiva. Celotna ekipa se je zelo emocionalnoin zagrizeno vrgla v pripravo revije. Šefi so nam dali priložnost, mi pa smo se hoteli dokazati. In smo se dokazali, saj je imel 7D 44 tisoč izvodov naklade. Prva številka tednika 7D je izšla šestega januarja 1972. Tedanji snovalci najmlajšega slovenskega tednika smo imeli predvsem srečno roko, ko smo se odločili za zelo širok krog sodelavcev. Na 48 straneh tednika je na primer sodelovalo kar 10 do 15 avtorjev. Tudi zelo uglednih slovenskih novinarjev in karikaturistov. Med njimi so bili Bine Roglej, Igor Gruden, Silvo Matelič mlajši, Andrej Nova pa Manca Košir, Albert Papler in drugi. Naš tedniški korak čez Trojane je vzbudil veliko zanimanje. Včasih pa tudi proteste, na primer tiste, ki so se zvrstili zavoljo nagic. V tedniku 7D so bile od prve številke naprej na predzadnji strani objavljene lepe nagice s humornim pripisom. Čez čas smo morali s tem nehati, ker je bilo protestov zaskrbljenih bralk preveč.

Zadnja leta ste na Večeru vodili tudi redakcijo mariborske kronike.
Z veseljem, saj verjamem, da je kronika kraljica dobrega žurnalizma, kot medicinci radi porečejo, da je kraljica medicine interna medicina.”

Zakaj?
Novinar, ki je bil dober kronist, ima dobro popotnico za razvoj novinarske kariere. Kot kronist se je vedno vrtel sredi življenja. Kot so me uredniki pošiljali na tržnico, sem tudi jaz svoje praktikante najprej poslal na tržnico. Tržnica je odsev življenja, dobiš sporočila, kako ljudem gre, zveš marsikatero novico, tudi prenekateri zdrav ljudski notranjepolitični komentar. Spremljanje in poročanje o dogajanju v mestu te izklesa v dobrega novinarja.

Katere so stvari, ki so vas držale pri novinarskem poklicu?
Ko sem v Radvanju, kjer smo imeli kulturno-umetniško društvo, nastopal kot gimnazijec v neki francoski komediji, je režiser rekel, pa ti napiši, kako smo odigrali Dva ducata rdečih vrtnic. Zapis je bil res objavljen v Večeru. Pod vestičko je bila napisana moja kratica, niti ne polno ime, in bil sem prepričan, da ves svet ve, da smo igrali in da sem jaz poročal. Potem sem začel pisati in poročati iz Radvanja in sem bil vedno vesel, če je urednik kaj objavil. Saj vsega ni. Med počitnicami me je večkrat poklical na prakso. Novinarstvo me je pritegnilo in me ni izpustilo do danes. Me je potegnilo vase, bi dejal.

Na nek način gre za fetiš?
Ja, po svoje postaneš Nekdo. A počasi se zavedaš predvsem odgovornosti, ki jo s svojim podpisom pod člankom nosiš. Takrat si seveda že zasvojen. Predvsem pa te mora novinarsko delo veseliti. Mogoče je mene podzavestno veselila medicina, zato sem rade volje poročal o zdravstvu. Menda sem tudi zaradi mojega službenega druženja z medicinci poročen z medicinsko sestro. Brez dvoma pa drži, da je novinarstvo tudi način življenja. Dekleta, ki so prišla k meni na prakso, sem med drugim najprej vprašal, ali imajo resne ‘pubece’. Čudno so me pogledala, pa sem jim hitro razložil, čemu takšno intimno vprašanje in zakaj morajo iz svojih partnerjev narediti tudi gospodinjce. Če je v hiši novinar, lahko na delovnik od osmih do štirih in skupna nedeljska kosila kar pozabijo. Torej si je treba v takšni družini porazdeliti gospodinjske dolžnosti.

Objavljeno kot del Posebnega poročila (Večer od a do ž) na vecer.com, aprila 2009.



Social Networking:Obvesti ostale o tem članku / Share This Post


No Comments, Comment or Ping

Reply to “Milan Golob: Kronika - kraljica dobrega novinarstva”

Close
E-mail It