Miha Jesenšek: mreža

Z direktorico nevladne organizacije Hua Dan, Caroline Watson, o nevladnem organiziranju in imigrantskih vprašanjih na Kitajskem

Caroline Watson se je rodila v Hongkongu, študirala je v Angliji, kjer se je ukvarjala z uporabo gledališča v terapevtske namene. Ko se je po študiju vrnila na Kitajsko, je uspešno organizirala in vodila delavnice, tudi v sodelovanju s Kitajsko akademijo za družbene vede. Leta 2004 je ustanovila nevladno organizacijo Hua Dan, ki s teatrom in drugimi kreativnimi oblikami izražanja pomaga imigrantskim delavcem in študentom pri razumevanju in uporabi potenciala, ki leži v njih. Letos ji je avstrijski inštitut Waldzell podelil naslov arhitekta prihodnosti. Titulo podelijo izbrani skupini mladih, ki odgovore na najbolj pereče družbene probleme in predstavijo inovativne rešitve, ki so globalno uporabne.

Uporaba besedne zveze nevladna organizacija (NVO) na Kitajskem ni ravno pogosta. Kako bi označili Hua Dan, organizacijo, ki jo vodite?
“Morda je prava beseda družbena iniciativa, družbeno podjetje. Gre za pojem, ki se pogosto pojavlja namesto tradicionalnega “nevladna organizacija”. Kitajski prevod NVO implicira protivladno delovanje, kar pa ne opisuje dejavnosti, ki jih tovrstne organizacije izvajajo. Pri starejši ideji dobrodelnosti gre tudi predvsem za to, da ogromno energije vložiš v zbiranje denarja, skoraj beračiš zanj, mi pa želimo vzpostaviti projekte, ki lahko tudi na dolgi rok financirajo sami sebe.”

Hua Dan deluje v Pekingu, a je uradno registriran v Hongkongu. Ali je odprtje neprofitno usmerjene organizacije v Pekingu težavno?
“Veliko tujcev ubere takšno pot, se pravi uradni sedež registrirajo v Hongkongu, delujejo pa na celini. Še vedno je težko priti do informacij, kako cel postopek uspešno izpeljati recimo v Pekingu, kjer trenutno NVO sploh ni mogoče registrirati. Mnogi se znajdejo tako, da odprejo zastopniško pisarno in sodelujejo z ministrstvi, ali pa z drugimi že ustanovljenimi organizacijami. Veliko kitajskih organizacij pa je enostavno prijavljenih kot podjetje. Kot kitajski državljan lahko odpreš podjetje, zato je taka pot za Kitajce lažja.”

Kakšne so izkušnje vaših kolegov? Veliko se govori o neprijetnih taktikah vlade, ki poskuša omejiti delo NGO.
“Seveda tudi sama slišim take zgodbe. Izognila bi se uporabi konkretnih imen, saj nikogar ne želim spraviti v težave, toda to se definitivno dogaja. Tu in tam pridejo na dan govorice o organizaciji, ki jo je vlada zaprla ali pa jo je zasula z raznimi inšpekcijami.”

Kakšni so razlogi za takšno vladno posredovanje?
“Mislim, da gre poleg uradnega vladnega razloga še za kaj drugega. Pogosto uradni razlogi dejansko ne upravičujejo zaprtja neke organizacije. Če te vlada ne mara, se bo seveda potrudila, da najdejo neki razlog proti tebi.”

Ali vlada tiste, ki jih “mara”, podpira s finančnimi sredstvi?
“Hua Dan se pretežno financira z denarjem mednarodnih fundacij ali multinacionalk, večinoma ameriških ali iz Hongkonga. Obstaja pa tudi naraščajoče število kitajskih fundacij, ljudje zbirajo denar kitajskih filantropov, ki podpirajo lokalne projekte. Predvsem v zadnjem času zavest o pomembnosti filantropije narašča.”

Hua Dan se ukvarja s problemi, povezanimi z migracijo. Gre za veliko populacijo, skoraj 200 milijonov migrantov je trenutno na Kitajskem. S kakšnimi težavami se ti ljudje spoprijemajo, ko s podeželja pridejo v mesta?
“Glavni problem je diskriminacija lokalnega prebivalstva. Pa velika razredna razlika med urbanim in ruralnim prebivalstvom ter socialni problemi v smislu pomanjkanja dostopa do izobrazbe za priseljenske otroke. Ko prišleki začnejo delati, to pogosto pomeni sedem dni na teden in 14 ur na dan. Delodajalci zamujajo pri plačilu - delavci na gradbiščih ne dobijo plače tudi po več mesecev. Ker finančno niso dovolj sposobni, si ne morejo privoščiti, da bi delovno mesto zapustili, delajo v nedogled in upajo, da bo plačilo morda le prišlo.”

Se ženske spoprijemajo z dodatnimi specifičnimi problemi?
“Seveda, saj družba močno preferira moško delovno silo. V ruralnih okoljih s tradicionalno družbo se od ženske pričakuje, da se bo čim prej poročila in rodila otroke. Veliko žensk, ki pride v mesta, pa pride v stik z idejo svobode. V tem smislu so migracije za njih osvobajajoča izkušnja. Spoprimejo se s problemi, a hkrati se jim odpre tudi svet, ki ga prej niso poznale. Po tej izkušnji je malo verjetno, da se bodo vrnile nazaj na podeželje in se poročile z nekom, ki nikoli ni videl mesta.”

Kakšne socialne veščine morajo migrantke iz podeželja usvojiti, da bi uspešno zaživele v mestu?
“Najbolj pomembna je samozavest. Tem ženskam samozavesti močno primanjkuje in izredno pomembno je, da jo čim prej pridobijo. Če ne verjamejo vase, posledično tudi ne bodo naredile ničesar, da bi svoj položaj izboljšale. Dolgo časa so bile ženske na Kitajskem zgolj matere in žene brez priložnosti, da bi se borile za svoje pravice in da bi odkrile svoje potenciale. Naučiti se biti samozavesten je zato ključ do njihovega uspeha v kitajski družbi. Na Hua Danu temu namenjamo največ pozornosti. Učimo jih, kako sodelovati v skupini, kako se izraziti in predstaviti svoja čustva, kako verjeti vase ipd.”

Se vlada zaveda problema migrantov, ki prihajajo v mesta?
“Seveda se zavedajo, da so stvari daleč od popolnosti. Mislim tudi, da si postavljajo mnogo vprašanj, kako pristopiti k reševanju težav. Najbrž ne bi bilo napačno, če bi začeli aktivneje sodelovati z NVO. Imam tudi občutek, da se zadnje čase ta premik v glavah vladnih uradnikov že dogaja.”
Objavljeno v Sobotni prilogi Večera, 27. 10. 2007