Berlin 1936, Moskva 1980: dve letnici in dve mesti gostiteljici olimpijskih iger, ki sta v olimpijski zgodovini pustili še poseben, politično obarvan pečat. Berlinsko olimpijado je za promocijo svojih idej izkoristil Hitler, Moskvo pa je zaznamoval bojkot ZDA in 64 drugih držav, ki so protestirale proti sovjetskim vojaškim intervencijam v Afganistanu. V Pekingu takšnega upora seveda ni bilo pričakovati, se pa mnogi že od leta 2001, ko je Mednarodni Olimpijski komite v Moskvi z absolutno večino Kitajski dodelil izvedbo olimpijade, sprašujejo, ali se olimpijski duh sklada s politiko Kitajske komunistične partije. Človekove pravice, svoboda medijev, manjšinska vprašanja (sploh Tibet) in socialističen sistem kot tak polnijo časopisne strani in avdio ter video minutažo zahodnih medijev. Nemalokrat so obarvani s stereotipnimi predstavami o tehnološko, kulturno in politično zaostali Kitajski, ujeti v primež partijskih veljakov. Nekateri so šli korak dalje in pravijo, da bodo ravno olimpijske igre priložnost, da se Kitajska razvije in reformira.

Naše predstave o Kitajski

Predstave Zahoda o Kitajski imajo svojo zgodovino. Ko se je v 16. stoletju cerkev sistematično lotila pokristjanjevanja tudi na Kitajskem in dokler je bila ideja živa, je bila evropska podoba te azijske velikanke pozitivna. A jezuiti so kmalu spoznali, da popolna konverzija ni mogoča in Kitajska je za Evropejce postala “barbarska”. V istem obdobju so se v kitajska obmorska mesta preselili mnogi zahodni trgovci, saj je trgovina cvetela. Značilno, Kitajsko so obravnavali kot nerazvito deželo, ki jo je potrebno civilizirati in urediti v skladu z zahodnimi standardi. Industrijska revolucija in hiter tehnološki razvoj so opogumile zahodnjaško miselnost o svoji superiornosti nad Kitajsko. Po izgubljenih opijskih vojnah in notranji krizi, kot posledici stika kitajskega tradicionalnega režima z zahodnim sistemom vrednot, je civilizacija, ki je temeljila na večtisočletni tradiciji in izumih, kot so tisk, papir, kompas in smodnik, v 20. stoletje zakorakala kot poraženka. In zahodne predstave o njej so postale ponovno pozitivne, pa ne za dolgo. Po revoluciji leta 1949 je Kitajska postala tisti del povojnega bipolarnega sveta, ki so ga ZDA kot voditelj označile za nedemokratičen, grd, nazadnjaški, komunistični blok. A že predsednik Nixon se je odločil za obnovitev povezav, saj je njegovi administraciji to politično ugajalo.

Takšnih cik-cak igric je bilo mnogo, njihov skupni imenovalec pa predvsem dejstvo, da je bil Zahod tisti, ki je določal, kaj bo zanj Kitajska - prijatelj ali sovražnik, podrejeni ali partner. Ali, kot bi dejal Said, če bi pisal o Kitajski in ne Orientu: zahodne predstave o Kitajski so zaznamovane s pozicije moči in superiornosti Zahoda in ne kitajske realnosti. Kitajska kot opozicija Zahodu, kot ne-Zahod, je umetno ustvarjena; Kitajska je vedno zgolj tisto, kar Zahod ni in odnos med njima je vedno zaznamovan s hegemonsko relacijo moči in dominacije.

Moderna Kitajska

Pristop je problematičen. Moderna Kitajska ni “izgubljena” ne v 19. stoletju, ko je umrl kitajski imperij, in ne v komunističnih ideologijah, ki so sledile letu 1949, ko je Mao Kitajsko obarval rdeče. Moderna Kitajska je danes druga največja svetovna ekonomska velesila z dvoštevilčno gospodarsko rastjo. To je posledica odločitev o reformah, ki jih je pred tridesetimi leti (in ne zaradi olimpijskih iger) sprejela sama, in bila dovolj disciplinirana, da jih je tudi izpeljala. Osnova je bila ekonomija, a skupaj s postopnim prehodom iz reguliranega v tržno gospodarstvo se je močno spremenila tudi družba. Potrošništvo v 90-tih in dostop do novih načinov komuniciranja, ki je sledil (sploh s prihodom mobilnih tehnologij in interneta je Kitajska po številu uporabnikov spleta prehitela celo ZDA), pa vstop tujega kapitala in idej, so zabrisali rigidne strukture, ki so zaznamovale urbano življenje v šestdesetih, sedemdesetih in osemdesetih letih. Kvaliteta življenja ljudi se je drastično izboljšala. Domačin ali tujec lahko danes v Pekingu živi prav tako kot v New Yorku, Londonu ali Parizu, seveda s posebnostmi, ki jih vsako mesto svojim prebivalcem ponuja. Stanuje lahko v luksuznem stanovanju, opremljenim z najnovejšimi tehnološkimi gadgeti in komunikacijskimi napravami, nakupuje v trgovinah priznanih svetovnih znamk, se zabava v najmodernejših klubih in zabaviščnih parkih in mnogi si to lahko privoščijo. V istem mestu, tako kot povsod po svetu, ljudje iz dneva v dan živijo v razpadajočih kolibah. Na Kitajskem ni več socializma, kjer ima vsak vse in vsi nič: družba je razslojena in v ekonomski ter privatizacijski tranziciji je nekaterim uspelo, drugim ne. Trgi so odprti in tudi danes nekaterim uspeva, drugim (žal) ne. Kitajska pa se ni reformirala samo navznoter, temveč se kot globalna velesila želi utrditi tudi na mednarodnem parketu. Zavarovala je svoje interese v Afriki, vidno investira tudi drugod po svetu, v vesolje je poslala svojega državljana, in nenazadnje, uspelo ji je z organizacijo največjega športnega dogodka - olimpijade.

OI, kritika režima in dvojna merila

To seveda ne pomeni, da težav ni, kvečjemu nasprotno, a pomembno je, da jih vidimo v kontekstu reform, ki so zaznamovale Kitajsko med letoma 1978 in 2008 ter v kontekstu globalnega dogajanja. Tisti, ki želijo olimpijske igre izrabiti za kritiko režima, morajo razumeti, da je Kitajska država s skoraj milijardo in pol prebivalci na poti, ki si jo je začrtala že davno pred olimpijado, in da je s svojimi načrti relativno uspešna. Hkrati ne smejo imeti dvojnih meril in je ocenjevati s pozicije lastne popolnosti. Da ima Kitajska težave z manjšinami, je jasno. Malokdo ve, da ne zgolj s Tibetanci, ki so v zahodnih medijih kot idealni prototip mučenikov še posebno priljubljeni. Kitajska je multietnična država, v kateri živi 55 uradno priznanih manjšin in mnoge se od večinskega Han prebivalstva močno razlikujejo tako po kulturi, veri in jeziku, ki ga uporabljajo. Ali to pomeni, da lahko po vzoru Tibeta pričakujemo 55 novih držav? Kitajska vlada nadzoruje internet in poleg Tibeta so svetovni mediji tej temi posvetili veliko časa. Ko splet filtrirajo ZDA in evropske države, ista dejavnost ni več kršenje človekovih pravic, temveč legitimni boj proti terorizmu. Cenzura je problematična na Kitajskem, korporativni žurnalizem na Zahodu ne. Vpliv Partije nad mediji se problematizira, manj pa dejstvo, da globalni medijski mogotci, kot je Rupert Murdoch, upravljajo z vodilnimi medijskimi hišami in jih izrabljajo za politično propagando. Ko Kitajska ščiti svoje interese v Afriki, je obtožena, da podpira diktatorske režime. Isti kritiki smatrajo zunanjo politiko ZDA za legitimno.

Težav na Kitajskem ni potrebno zanikati, saj jih ima prav toliko kot vsaka druga država. Vprašanje pa je, ali so bojkoti in protesti na olimpijadi, ki je predvsem športni in šele nato ekonomski, v zadnji vrsti pa politični dogodek, prava pot. Zdi se, da so le krik v sili tistih, ki nočejo ali ne želijo spoznati, da je Kitajska, čeprav ni sledila Zahodnemu modelu razvoja, postala globalna velesila, ki jo je potrebno obravnavati kot enakovrednega partnerja in ne kot podrejenega otroka, ki ga bo Zahod naučil živeti. Le v partnerskih odnosih se težave na obeh straneh lahko zaznajo, priznajo in skozi dialog in sodelovanje tudi rešijo.

Objavljeno v Večeru, 9. avgusta 2008

Milijarde dolarjev vredne olimpijske investicije

Olimpijske igre bodo minile, Kitajska bo ostala. Resda se je ekonomija v zadnjem obdobju osredotočila na olimpijado in v večini gostiteljic se je rastoča krivulja po končanih igrah obrnila navzdol. A ekonomske projekcije za Kitajsko so drugačne, saj je situacija specifična. Peking kot gostiteljsko mesto in prostor, v katerega se je zlilo največ investicijskega denarja, predstavlja zgolj dober odstotek populacije države (v primeru Grčije in Aten kar 40 odstotkov) in zgolj 3-odstotni GDP. Vpliv na celotno državno gospodarstvo je v tem kontekstu zanemarljiv. Letna ekonomska rast se giblje okoli desetih odstotkov in temelji na projektih, ki se raztezajo čez daljše časovno obdobje in geografsko niso vezani zgolj na prestolnico. Privatni sektor raste, prav tako povpraševanje prebivalstva po storitvah, premičninah in nepremičninah, kar omogoča rast domačih trgov. In nenazadnje, da bo Kitajska zadovoljila visoke ekološke standarde in standarde kvalitete, bo morala modernizirati svojo industrijo in tehnologijo, kar bo prav tako zagotovilo ekonomsko rast v prihodnosti. Prav tako se ni bati, da bi infrastruktura zgrajena za potrebe olimpijade v Pekingu samevala. Mesto se razvija z enormno hitrostjo in potrebuje novo zgrajeno letališče, razširjeno podzemno železnico in nastanitvene kapacitete. Neizkoriščeni utegnejo ostati le ogromni športni objekti. Za Slovenijo bi bil to polom, na Kitajskem je nekaj stadionov le kaplja v morju.

Objavljeno v Večeru, 9. avgusta 2008