Miha Jesenšek: mreža

Minuli teden je Hongkong praznoval deseto obletnico ponovne združitve s Kitajsko. Mnogi so bili nad eksperimentom, ki se je začel v začetku poletja leta 1997, zaskrbljeni. Ena država, dva sistema – ali lahko zadeva deluje? Glede na dejstvo, da se podoben pristop ni obnesel ne v Tibetu ne na Tajvanu, je bil skepticizem na mestu. Toda danes se zdi, da je Hongkong, ki se je več kot stoletje razvijal pod britansko nadvlado, zadnjih deset let pa pod socialistično Kitajsko, kljub novemu “vladarju” ohranil svoje kapitalistične in deloma demokratične nastavke.

Hongkong v času in prostoru

Britanci so teritorij, ki so ga pridobili z zmago v opijskih vojnah sredi 19. stoletja, organizirali kot svojo kolonijo, pred sto desetimi leti pa so celotno območje (okoli 260 otokov) zakupili za 99 let in ga organizirali v skladu z angleškim načinom življenja. Med drugo svetovno vojno so oblast za nekaj časa sicer prevzeli Japonci, a je Združeno kraljestvo po Japonski kapitulaciji otočje kmalu ponovno zasedlo. V času najtrše vladavine kitajske Komunistične partije je Hongkong služil kot pribežališče mnogim migrantom, kasneje pa tudi kot edina kot vrata, ki so povezovala zahodni svet s Kitajsko. Mesto je vzcvetelo kot industrijsko središče, nato pa se je preusmerilo v storitvene dejavnosti z visoko dodano vrednostjo. Danes je letna ekonomska rast Hongkonga skoraj sedemodstotna.

Kljub ekonomskim uspehom nikoli popolnoma demokratično urejen

Hongkong je veljal (in še vedno velja) za eno najbolj odprtih in poslovno prijaznih območij, ki temelji na kapitalističnem ekonomskem modelu, prostem trgu in nizko davčno stopnjo, pa hkrati politično ni bil nikoli samostojen, vodstvo ni bilo nikoli voljeno na vsesplošnih volitvah. Sprva kot del Britanske kolonialistične nadvlade, danes kod del Ljudske republike Kitajske: večji del administracije je bil zmeraj delegiran. Po priključitvi Kitajski (in po vstopu novega ustavnega akta v veljavo), so si Hongkonžani nadejali, da bodo kmalu lahko vendarle volili svoje voditelje, a do danes jim tega še ni uspelo. T. i. Basic Law jim zagotavlja, da se Kitajska do leta 2047 ne bo vmešavala v (uspešen) ekonomsko-politični model (beri: da Hongkong ne bo postal del socialističnega imperija); ter da bodo Hongkonžani sčasoma lahko volili svojo administracijo. Sprva se je govorilo, da se bo slednje zgodilo že letos. A očitno je, da se ne bo. Danes se govori o letu 1917. Morda. Morda pa tudi ne. Pekingu namreč ugaja trenutno stanje, saj nadzira večino 800-članskega volilnega odbora, ki voli Hongkonško vodstvo.

Hongkong kot inkubator za uvedbo demokracije?

Mnogi strokovnjaki verjamejo, da Kitajsko vodstvo s tem, ko v Hongkongu ne uvede popolne demokracije, dela veliko napako. Območje bi namreč lahko služilo kot odličen inkubator, na katerem bi testirali uvedbo demokratične družbene ureditve na kapitalistično prostotržno ekonomsko podlago, in vpeljan sistem nato postopoma razširili po celotni Kitajski. Država se je namreč ekonomsko skoraj že popolnoma preuredila. Pred dejstvom, da je Kitajska danes, po nekaj dekad trajajočih ekonomskih reformah, ekonomsko gledano kapitalistična država, si le še malokdo zatiska oči. Planiranje se je popolnoma opustilo, tržno gospodarstvo je na pohodu, državne lastnine je vse manj. Socialistična ureditev se kaže predvsem na politični ravni – v enopartijskem sistemu brez volitev, in v strogem nadzoru medijev.

Je pa zanimivo, da je Peking v Hongkongu obdržal obljubo, ki jo je prebivalcem dal pred desetimi leti: britanska zapuščina svobodnih medijev in človekovih pravice ter britansko orientiral pravni sistem sta ostala tako rekoč nedotaknjena.

Ali bo torej Kitajska zmogla dovolj poguma za korak naprej, t. j. bo Hongkongu uvedla volitve in na ta način ubila dve muhi na en mah: Hongkonžanom uresničila dolgoletne želje, sebi pa omogočila kontroliran inkubator za vpeljavo demokratične ureditve po celotni državi? Ali pa bo še naprej vztrajala pri ideji o Hongkongu kot prvovrstnem ekonomskem središču brez demokratičnih političnih temeljev, kar bi morda impliciralo tudi dejstvo, da je dan, ko bo na volitve prvič odšla celotna Kitajska, še daleč?