Miha Jesenšek: mreža

Predvsem srednje velika in večja podjetja se še nekako držijo na tej strani črke zakona, ko gre za programsko opremo. Če ne za vse, imajo vsaj za večino računalnikov nekje v predalu Windows licence. Za Office tudi. Tu in tam kdo nabavi še kaj od Adoba, potem pa se zgodba počasi zaključi. Po domovih je še huje. Kdor kupuje, je zmerjan, da je cepec. Kdor si priskrbi pri lokalnem dilerju ali pa kar sam nalaga s spleta, je car. Tale je paradoksalna, a drži: Microsoft (MS) se za svoj uspeh lahko zahvali (tudi, če že ne predvsem) dostopnosti in razširjenosti nelegalno skopirane programske opreme. Kaj drugega kot Windowse bo v podjetju naložil novopečeni podjetnik, ki je kot otrok doma spoznal le en operacijski sistem? Kaj drugega kot Office bodo zahtevale tajnice, ki so se računalništva priučile na domačem, skrekanem Wordu? Kaj bo kupil direktor svojim delavcem, če ne pozna drugega, razen Windowsov? Windowsi so prva izbira. Za večino alternative ni. Računalnik = Windows.
To, da ljudje uporabljajo ta in ta operacijski sistem (OS) ali programje, ni žalostno. Vsak ima svoje želje, zahteve in potrebe. Žalostno je, da ljudje ne izbirajo s police, polne operacijskih sistemov različnih proizvajalcev, temveč je pred njimi zgolj polica z različnimi škatlami MS OS-ov. Porazno pa je, da osnovno- in srednješolski učitelji računalništva mularije ne podučijo o alternativah.

Pri javni upravi je podobno. Vlada je pred šestimi leti sprejela dokument, ki določa politiko pri razvijanju, uvajanju in uporabi programske opreme ter rešitev, ki temeljijo na odprti kodi. »Vlada RS bo v prihodnje, v največji možni meri načrtovala, gradila in kupovala take informacijske rešitve, ki bodo temeljile na odprtih standardih in protokolih,« so zapisali. Praksa je pokazala, da gre zgolj za leporečje. Da bi v sistemu eVem elektronsko podpisali dokument, potrebujete MS-ov Internet Explorer, ker ostali brskalniki niso podprti, eDavke so nekako še rešili, a splošen vtis je slab. Namesto da bi javna uprava kot zgled (tudi varčevanja, kar je zadnje čase moderno) prešla na odprto kodo in s tem povečala varnost, stroške pa znižala, raje podpisuje pogodbe s softverskimi giganti.

Nekateri opozarjajo, da odprta koda prinese s sabo več sitnosti kot koristi. Mnogi so to prebrali ali slišali kdo ve kje, ne da bi se potrudili in preživeli teden ali dva s svojim prenosnikom in neWindowsi. Naj sežejo po kateri izmed Linux distribucij ali pa, če imajo kakšen evro v žepu, po OS X-u. Če je celoten sistem prevelik korak, naj poskusijo vsaj kakšen program. Drži, pri uvajanju novosti sta vedno pomembna oba pola: tehnološki in uporabniški. Zadeva mora delovati, hkrati pa mora biti tudi uporabniku prijazna. Obstajajo odprtokodne rešitve, ki združujejo oboje, vzemimo na primer OpenOffice.org ali Ubuntu. A zdi se, da to ni dovolj. Rešitve so tu, volje, da bi jih uporabili, vsaj tako kaže, še ni.

Objavljeno v Kažinu, januarja 2009