Miha Jesenšek: mreža

Ali je mogoče, da bi bil človek popolnoma »brez jezika«? Do tega morda čudnega vprašanja sem prišel, ko sem razmišljal, kaj se dogaja med razmišljanjem. Pravzaprav je odgovor na dlani: uporabljamo jezik. Tako kot sleherni dan, na cesti, doma, v službi, na zabavi - ko poslušamo in govorimo, se tega sploh ne zavedamo, saj se nam zdi jezik samoumevna zadeva. A jezikovni sistem, ki ga ponotranjimo in uporabljamo, je tako fascinantna stvar, da je vredna pogostega premisleka.

S slovenščino nisem imel nikoli težav. Pri tem ne mislim na izražanje svojih misli (s tem načeloma nima težav noben govorec maternega jezika), ampak na napredno uporabo jezika; s tem nisem imel nikoli težav, pa naj je šlo za pisno ali ustno izražanje. Ne bom trdil, da je moja slovenščina popolna, a priznam, skozi mnoge situacije, predvsem tiste akademske, sem ugodno vozil, ker sem znanju dodal še jezikovno in stilsko smetano, ki sta lepo zaokrožili vsebinski del. S poudarkom na zaokrožili, ker nikakor nisem pristaš prodajanja megle, zavite v celofan. A če je vsebina prava, se da z njo veliko lažje in uspešnejše prodreti, če je seveda tudi primerno predstavljena.

Od malih nog sem se na nevemkoliko tečajih in šolah učil nemščino. Izid? Porazen. V načrtu sicer imam, da jo bom nekoč in nekje izpilil, nadgradil … Nekoč in nekje. Z angleščino pa smo začeli v četrtem razredu OŠ. Tršica je prvo uro rekla, da so ene besede prijazne (češ da se izgovarjajo tako, kot se napišejo), druge pa ne (in se je treba naučiti še izgovorjavo). In smo se učili. Ko sem potem po koncu prvega letnika gimnazije poleti odšel v London, se mi je zdelo, da že kar nekaj znam. Zdaj, devet let kasneje, ko je treba ta jezik uporabiti še za kaj zahtevnejšega kot je pogovor o tem, »kaj bomo jedli in pili«, pa je kriza. Saj ne rečem, da sem v minulih situacijah angleščino obvladal v nulo. Vsekakor pa sem znal v tem jeziku svoje misli ubesediti tako, da so me razumeli. Nisem imel občutka, da bi to bila težava. Zdaj ga imam. V okolju, ki od tebe zahteva maksimum, je za izražanje potrebna jezikovna perfekcija. In moja angleščina je še daleč od tega. Tolaži me, da je čas jezikovnemu učenju najboljši prijatelj. Da je danes bolje, kot je bilo včeraj, in da bo jutri bolje kot danes. Skozi prakso. Z branjem in jezikanjem.

No, vmes me je pograbila še želja po stari grščini. Zakaj? Ne vem, ugotovil sem, da se tipično rad postavljam v situacije, za katerem vem, da bodo težke. Za ta izpit, iz stare grščine namreč, sem presedel pred knjigami kar nekaj časa. Vsekakor več kot za ostale nejezikovne izpite skupaj. In kot da ni bilo dovolj, sem naslednje leto izbral še francoščino - spet iz nule in ponovno sem pred izpitom gagal. Tako kot zdaj gagam z nestoodstotno angleščino in začetniško kitajščino. Težava pri vsem skupaj je v tem, da nobenega izmed jezikov nisem res do potankosti izpilil. To zahteva ogromno časa, truda in volje. Predvsem pa je najpotrebnejše spoznati, da se na kratek rok jezika ne da naučiti. A na koncu se (bojda) vedno pokaže, da je vložen trud sorazmeren z zadoščenjem. Toliko kot ti obvladovanje jezika nudi zadoščenja ob spoznanju, da ga lahko uporabiš v praksi, toliko - če ne še več - te v času učenja njegovo neobvladovanje frustrira. Pa naj potem še kdo reče, da je življenje potica.

Objavljeno v Kažinu, 23. marca 2007