Miha Jesenšek: mreža

Zanimivo bi bilo raziskati, kako so se spremenili načini pisanja člankov, seminarskih nalog in disertacij, odkar uporabljamo urejevalnike besedil namesto pisalnih strojev in peres. Kako se je zaradi tega spremenilo delo pisateljev, novinarjev, študentov in raziskovalcev ter kakšne posledice ima uporaba računalnikov na njihove končne izdelke – besedila. Govorim o novinarskem in akademskem pristopu, saj imam z njima nekaj izkušenj, verjamem pa, da je podobno s pisatelji (knjige), z uradniki (dokumenti) in tudi z vsakdanjo korespondenco (osebna pisma).

Danes je proces nastajanja besedila zelo razdrobljen. Vzemimo primer novinarja, ki obdeluje temo x. Odide na teren, opravi par pogovorov in naredi nekaj beležk. Nekoč se je vrnil v uredništvo pred pisalni stroj ali zgolj pred list papirja in sestavil besedilo. Danes lahko to stori kar zunaj, če ima s seboj prenosni računalnik, in prispevek pošlje uredniku. Na poti nazaj se s pomočjo telefona dokoplje do novih podatkov, pokliče urednika in mu sporoči, da bo besedilo še obdelal. To stori v pisarni, kjer opravi še dodatne klice in preverjanja na internetu. Besedilo cel čas premetava, oblikuje, krajša in dodaja. Končni rezultat odda tik pred rokom, a je članek še vedno koherentno sestavljen. Morda bo kakšno malenkost dodal še urednik, pred objavo pa bo lektor elektronsko vnesel slovnične popravke. Vse to v kratkem času in končno besedilo je lahko zelo drugačno od prvega osnutka. Pa vzemite v roke časopisni članek izpred petdesetih let, kjer je potek pisanja jasno viden, saj dnevno izdajanje ni dovoljevalo neštetih popravkov celotnega besedila. Predvsem aktualne novice, ki vedno lovijo zadnje roke, so bile strukturirane drugače od današnjih zapisov. Takrat bi pretipkavanje na pisalnem stroju in nova organizacija besedila vzela preveč časa. Nove pomembne informacije je novinar enostavno dodal kot novi odstavek k že obstoječemu besedilu. A kar je bila nekoč končna verzija, je danes zgolj osnutek, ki čaka na novo piljenje.

Akademsko pisanje pa je sploh en sam velik draft. Osnutek ideje, osnutek poglavja, osnutek odstavka, osnutek celote, prvi osnutek, drugi osnutek, triindvajseta korektura, zadnji osnutek? Premetavanje in izboljševanje v želji doseči ideal, ki pa ni nikoli dosežen, saj ga vedno poje stric zadnji rok. Da je bilo tako tudi nekoč, znajo povedati starejši. Le redki geniji so spisali knjigo ali članek iz glave, brez poprejšnje organizacije, kupčkanja in razvoja posameznih manjših sestavnih delov končnega besedila. Pomagali so si s papirjem, listki in mukotrpnim sortiranjem le-teh. Koncept je seveda podoben, a razlike so vendarle očitne.

Danes si kot uporabnik urejevalnika besedil težko predstavljam ves proces brez E-pomočnika. Nikoli, razen v šolskih spisih in esejih, kjer so me v to silili, nisem besedila od a do ž sestavil v glavi in ga nato kot koherentno celoto prenesel na papir. A še dvajset let nazaj je bilo to normalno. Morda pa je bil to tudi razlog, da je pisoči dobro premislil misel, ki jo je nato zlil na papir. Danes se zdi, da je pomembnejša produkcija od kvalitete. Pišemo fragmente, ker jih je s pomočjo urejevalnikov besedil tako zelo enostavno obračati, popravljati in sestavljati.

Objavljeno v Kažinu, aprila 2008