Miha Jesenšek: mreža

Dr. Lucija Čok je Univerzo na Primorskem pripeljala v njeno tretje leto in ne bomo zgrešili, če trdimo, da je postavila zdrave in trdne temelje tretji slovenski univerzi, ki se uči iz napak starejših sester v Ljubljani in Mariboru. Univerza na Primorskem je mlada, odprta in fleksibilna in mora svojo vlogo iskati tudi v evropskem prostoru. Ob začetku študijskega leta sva se z rektorico pogovarjala o pogledih in usmeritvah primorske Alme mater, o njenih prednostih in slabostih, o težavah in rešitvah.

Ob pričetku minulega študijskega leta ste metaforično dejali, da je naša univerza nekje med primarno in sekundarno socializacijo. Kakšno je stanje po letu dni? Se je Univerza na Primorskem že dokončno »socializirala«?
»Če razmišljamo o njeni vlogi v slovenskem prostoru, je zanesljivo že dosegla sekundarno socializacijo, ker je vzpostavila širši krog povezav in odnosov – predvsem v univerzitetni mreži in med študentskimi organizacijami v oblikah sodelovanja in upravljanja tega področja na nacionalni ravni. Kar pa zadeva širši prostor, se pravi povezave s tujimi univerzami, je UP še vedno nekje na začetku. Dejavno sodelujemo z 8 univerzami, izmenjave Socrates Erasmus pa imamo s približno 60 evropskimi univerzami. Do sedaj smo vzpostavili stike predvsem z univerzami, ki na Slovenijo mejijo oziroma so znotraj srednjeevropskega pasu; težko pa se je uveljaviti širše v Evropi. Vsaka zveza med univerzami temelji na medčloveških odnosih in dobrem sodelovanju med strokovnjaki. Premalo nas je, da bi se povsod pojavljali in bili povsod odmevni. Tako se recimo zgodi, da nam je blizu pariška Sorbona in nam je hkrati manj blizu Dunaj.«

Obstajajo torej točke, ki se ne razvijajo tako, kot ste si želeli?
»Povsem sem zadovoljna s področji, ki smo jih na novo odprli. Mislim, da smo postavili nekatere novosti v univerzitetni praksi, ki jih Slovenija doslej še ni poznala. Gre za povezave na ravni integriranega delovanja univerze; sem štejem integracijo pedagoškega in raziskovalnega dela, razne centre, ki smo jih in jih še bomo ustanavljali, pa sodelovanje s študentsko organizacijo. Manj pa sem zadovoljna s hitrostjo nastajanja novih oblik povezovanja univerze z okoljem. Poglejmo recimo naš svet zaupnikov, ki je unikum v slovenskem prostoru. Uspelo nam je celo kandidirati svojega člana v svet zaupnikov Srednje Evrope. V sami dejavnosti tega organa pa vidim še premalo dinamike, premalo povezav gospodarstva z univerzo. Verjetno nas je še premalo, da bi delali na vseh ravneh in potiskali ta skupni voz, da bi hitreje tekel.«

Kakšna pa je umestitev univerze v okolje?
»Mislim, da smo na tem področju dosegli najmanj. Posamezniki opazijo vrenje študentskih populacij, spremljajo dogajanje na ravni univerze, vendar je to še precej stihijsko. Zdi se mi, da bomo ta led najteže prebili. Ta prostor akademske kulture ne pozna. Nezaupljiv je do nje, kot da univerza povzroča nemir v nekem ustaljenem delovanju okolja, ki se še ni zavedlo, da je znanje ena izmed tistih silnic, ki lahko potisnejo Koper, okolico, Obalo in južno Primorsko v središče slovenskega, če ne celo srednjeevropskega dogajanja.«

Bi morala univerza izvajati to »propagando« uvajanja v okolje, ali naj okolje samo spozna, kaj pomeni živeti v univerzitetnem mestu?
»Oblik promocije je več. Verjetno smo še kar uspešni pri objavljanju dogajanja. Ne uspe pa nam spremljati, kaj se s tem naredi in doseže v prostoru. Morda smo včasih tudi preskromni in se nam zdijo stvari, ki bi jih druge univerze objavljale kot temeljne korake, bolj rutinske in nevredne omembe. Zato mislim, da na področju promocije univerze nismo storili dovolj. Sem pa zadovoljna, da študentje to počnete veliko uspešneje. Pritegniti znate neposredno študente in učitelje, hkrati pa pritegnete ali vsaj osupnete tudi druge prebivalce Obale. Imate tudi zelo posrečen način izvajanja dejavnosti, ki so bliže različnim zainteresiranim skupinam.«

Kakšen je po vašem mnenju »profil«š tudenta UP? Kako ga vidite?
»Lahko sem primerjala več študentskih vrst in študentskih generacij. Sama sem študirala in pripadala študentski skupini in moram reči, da smo takrat živeli v povsem drugačni stvarnosti. Nato sem lahko primerjala študentska obdobja svojih otrok, kar trikrat se je to zgodilo, tako da sem dobro izpilila ta občutek. In ne nazadnje gledam vas kot novo skupino univerzitetne stvarnosti. Mislim, da ste predvsem pionirji, ker ste sprejeli določeno tveganje, ko ste se vpisali na mlado univerzo. Univerza bi vam lahko dala mnogo manj, kot ste pričakovali. Morda vam je celo dala manj od pričakovanj, ampak lahko bi vam dala premalo, da bi bili zadovoljni, da ste sploh prišli. Predvsem ste gledali na izobraževanje, bivanje, počutje … v novem okolju. In pa seveda – ali boste tudi osebnostno zrasli. Človek med 19. in 24. letom resnično postane odrasel. Presenetljivo se mi zdi, da ste to stvarnost sprejeli popolnoma drugače, bolje, kot sem pričakovala …«

Kaj ste pričakovali?
»Pričakovala sem nenehne pritožbe, kaj vse vam manjka. Jih je pa zelo malo. V resnici sem presenečena, da ste se znali privaditi na tako pogosto neustrezne razmere za delo. In da ste hkrati našli prednosti mlade študijske populacije: izredno ste neposredni, povezujete se mnoge skupine, ki resnično ustvarjajo pristno ozračje sodelovanja, marsikaj prispevate k nastajanju univerze.«

Se študentje obračajo na vas tudi neposredno, mimo študentskih organov? Obstaja stik na ravni univerza–študent?
»Želela sem si, da bi ta stik obstajal, vendar še ni stekel. Zamislila sem si, da bi mesečno na kolegij rektorice vabila predsednika študentskega sveta in študentske organizacije. To bom poskusila letos uvesti. Neposredno pa se študentje name obračajo predvsem glede težav pri vpisih in podobnega.
Menim, da to ni stvar, ki bi jo reševala rektorica, saj imamo za to ustrezne komisije. Nisem pa še nikoli nobenemu odklonila odgovora in vedno poiščem pravo informacijo, zakaj se kdo ni mogel vpisati. Dobila sem tudi kar nekaj anonimk, za katere pa mislim, da je bolje, da jih ni več. Anonimke so predmet nedoločenega in nepravnega pritoževanja – tukaj rektor ne more nič. Seznani se, da je nekaj narobe, predvsem pa spozna, da študentje nečesa ne upajo povedati na glas učitelju. Tega sicer ni veliko, a ko je, me zaskrbi, saj bi se tovrstne težave morale urejati drugače.«

Če obrnem vprašanje: So študentje na univerzo navezani, čutijo pripadnost?
»Predvsem so navezani na posamezne fakultete. Navezanost na univerzo pa moramo šele zgraditi in pri tem bodo, verjamem, pomagali tudi centri, ki jih želim postaviti. Center za šport bo resnično povezal delo študentske organizacije in posameznih članic, da bodo skupaj gradili športno univerzo. Center za jezike bo ponudil študentu standarde posameznih jezikov, ki naj bi jih v naslednjem študijskem letu uvrstili med izbirne vsebine in kreditno ovrednotili. Na centru se bodo študentje srečevali tudi na večerih kulturnih vsebin naroda, katerega jezik se bodo učili. Center za karierno spremljanje diplomantov pa je pogoj za zunanjo evalvacijo naše kakovosti. Po mojem bi centri in druge oblike skupnega delovanja omogočili, da bi študentje začutili pripadnost univerzi.«

Center za jezike je že tu. Kako pa je s športom? Govorite o posebnem centru … Vemo, da je vprašanje športa znotraj univerze slabo rešeno. Samo dve članici izvajata obvezno športno vzgojo v prvem letniku, tudi okolje s svojimi kapacitetami ni naklonjeno študentskemu rekreiranju. Bo univerza vprašanje športa in rekreacije reševala v okviru svojih programov, ali se bo tem vprašanjem izognila?
»V poslanstvu univerze smo zabeležili, da bo naša študentska populacija tudi športna populacija. Kako se to uresničuje … je predvsem stvar posameznikov, ki so zadolženi za šport na univerzi. Z uvajanjem večjezičnega usposabljanja je laže, ker že imamo nekaj tekočih projektov, na katerih gradimo. Pri športu pa ni izrazito oblikovane potrebe po dejavnostih. Učitelji in študentje na posameznih fakultetah bi jo morali jasneje pokazati. Za ustanovitev Centra za šport smo naročili elaborat. A dokler se ne bodo fakultete strinjale, da določen del sredstev odvajajo za šport, bo težko poskrbeti, da se bo lahko vsak študent vključeval v športne dejavnosti. Ko nastaja pobuda, je treba razviti tudi potrebo. In ravno pri razvijanju potrebe je pri nas težko.«

Mislite, da potrebe, kar zadeva šport, ni?
»Med študenti se gotovo razvija hitreje kot med vodstvi fakultet, ki bi za to morale prispevati sredstva.«

Težav pa nimamo samo s športom. Eden ključnih mankov univerze je gotovo univerzitetna knjižnica. O tem je že bil govor, a prave rešitve ni in ni.
»Tudi tu je naročen elaborat, pripravlja se s pomočjo strokovnjakov iz NUK-a. Postavili bomo mrežo knjižnic, ki bodo virtualno povezane, dokler nam ne uspe ustvariti tudi realnih razmer za veliko knjižnico na enem mestu. Z ministrstvom za znanost, visoko šolstvo in tehnologijo smo dogovorjeni pa tudi praksa pravi, da projekt ne bi smel trajati več kot devet let. Trenutno ne izpolnjujemo niti pogojev v številu knjižničnih enot – imamo jih manj kot 50 tisoč. Vendar to ni glavna težava. Nimamo dovolj knjižničarjev, ki bi evidentirali fond, ga bogatili in dopolnjevali. Dokler ni sinergije med knjižničarji, dokler ne moremo zaposliti nekaj novih knjižničarjev, ki bi soustvarjali elaborat, tudi ne bomo dosegli pogojev, da knjižnico postavimo.«

Najbrž so s tako obsežnim projektom povezana tudi finančna vprašanja.
»Tako je, za gradnjo knjižnice bi potrebovali nekaj milijard tolarjev.«

Od kod se bo ta denar črpal?
»Zaprosili smo tako ministra za finance kot ministra za znanost, visoko šolstvo in tehnologijo, da predlagata državi, naj da naši univerzi državno jamstvo. Drugi dve univerzi ga imata. To pomeni, da za posojila jamči država. Zaprosili smo za 4 milijarde posojila, ker smo izračunali, da bi ta znesek dolgoročno lahko povrnili. Poleg neposrednega financiranja iz proračuna je državno jamstvo za to univerzo nujno. Zakon o državnem jamstvu bi tudi pospešil gradnjo novih prostorov za FHŠ in rektorat. Od tukaj bi lahko reševali prostorsko stisku Turistice in ostalih fakultet … a zakona za zdaj še ni.«

Velik žulj obalnega prostora so tudi študentske namestitve. Kaj se dogaja na tem področju?
»Žal ima UP na verbalni in neformalni ravni vedno vse konsenze. Vsi podpirajo razvoj univerze, ko konkretno pride do procesov razvoja, pa naletimo na težave pri uresničitvi. Enako se je zgodilo s projektom študentskih postelj, ki so bile obljubljene iz vreče 4000 postelj vsem slovenskim študentom.«

Teh 170 postelj sva v Kažinu napovedala že lani ob tem času. Kaj se je zgodilo z njimi?
»Študentskih postelj v Kopru nismo videli, ker so odšle v Maribor, da so se dogradili tamkajšnji študentski domovi. Na zadnji seji vladne skupine za študentske domove sta obe ostali univerzi jasno izrazili željo, da se Univerzi na Primorskem na tem področju pomaga. Papirje imamo, poslali smo jih na vlado. Pričakujemo prva sredstva v ta namen. Vendar … trdijo, da nimamo izbrane ustrezne lokacije, kar pa ne drži popolnoma. Lokacija med sodiščem in ‘Barko’ je bila že izbrana. Prostor je na voljo tudi v Izoli, kjer koli bi se pač odločili za gradnjo, bi lahko začeli. Tudi nismo mogli popraviti doma, ki nam ga želi podariti Luka Koper. Vem, da tudi študentje po svoji poti iščete prostor, kjer bi se lahko začelo graditi. Torej, država mora le pokazati namen, da bo resnično dala denar. Do zdaj smo poslušali le izgovore.«

Zdi se, da vlada v zadnjem obdobju do študentske organiziranosti vodi novo politiko. Kot da bi želela razbiti še zadnjo vplivno skupino v državi in jo narediti odvisno in ponižno. Spremljate to dogajanje?
»Spremljam.«

Kako komentirate poskuse, da bi se ukinilo študentsko delo, ki je osnova za »preživetje« mnogih študentov in hkrati temelj študentske organiziranosti in izvajanja obštudijskih dejavnosti?
»Temeljno spreminjanje načina delovanja študentskega dela lahko škoduje. Pa ne zato, ker se ukinja nekaj, kar je dobro urejeno. Mislim, da se je na področju delovanja študentskega dela omogočalo bogatenje posameznih ožjih skupin, ki niso imele veliko skupnega s študenti in so vladale na področju študentskih organizacij. Bogatenje v smislu, da so se napol privatizirale dobrine, ki so bile pridobljene iz študentskega dela. V tem podpiram težnjo države, da študentsko delo bolje uredi. Postaviti študente ob bok nezaposlenim pa je velik korak nazaj. Tako je študent iskalec zaposlitve v obdobju, ko ni nezaposlen, in zapade v zakonodajo, ki mu ne more ponuditi prave zaščite. Študentu je treba omogočiti, da dela na poseben način, pod posebno obdavčitvijo – če je res študent. Potreben je torej nadzor teh iskalcev dela, zagotavljanje možnosti, kako to storiti, je več. Vendar se študentskega dela ne sme umakniti iz rok študentov, kajti to je eden od virov študentskega vlaganja v razvoj univerze. V našem primeru čutim, da se to dejansko dogaja. Če je drugod izrojeno, še ni rečeno, da je sistem slab. Naj se pogleda, kje se pojavljajo nepravilnosti, in naj se jih odpravi, ni pa treba pavšalno spreminjati celega sistema.«

Najbrž je težko pričakovati, da bi se vlada dejansko podala v samomor ukinitve študentskega dela, saj bi taka poteza resnično evakuirala celotno študentsko populacijo. Toda problematično je že, da vlada s študenti noče voditi dialoga oziroma ga vodi le s težavo.
»Bili smo navajeni, da se študentsko besedo posluša, če se je že vsaj upošteva ne. Zdaj se pa prisotnost študentov pri nekaterih oblikah odločanja opušča. Mislim, da se to na dolgi rok ne bo obneslo in da bo morala tudi politika spoznati, da je študent partner pri odločanju o stvareh, ki ga zadevajo. Če to velja v vseh državah, bo moralo veljati tudi pri nas. Ker se to po novem pri nas ne dogaja, prihaja do kratkih stikov pri sprejemanju zakonodaje, ki zadeva študentsko populacijo.
Rada pa bi izpostavila še vprašanje uvajanja šolnin. Tukaj je moje mnenje jasno. Šolnine kot oblika dviganja sredstev za delovanje univerz so zadnja stvar, o kateri lahko razmišljamo znotraj našega visokošolskega sistema. Že večkrat smo na evropski ravni zatrdili, da je študij javno dobro, in teh dokumentov se ne more kar tako preklicati.«

Trenutno je v visokošolskem prostoru aktualen tako imenovani zakon o nazivih. Kako gledate na te spremembe, ki jih prav tako predlaga vlada?
»Dosegli smo, da se je ekvivalenca s starimi študiji umaknila iz obeh zakonov, iz zakona o nazivih in zakona o visokem šolstvu, ki je celo v celoti umaknjen iz obravnave. Tako da je tisto najbolj štrleče iz tega zakona zdaj umaknjeno. Vendar pa mislim, da smo ubrali pot, ki ni ravno sodobna, namreč da vsakemu, ki se izobražuje, levo in desno obešamo vse možne nazive. Vzemimo, da bi si jaz morala v prihodnosti pisati dr. mag. Lucija Čok, mag. prof., zato, da bi uveljavila vse strokovne nazive. To me spominja na neko preteklost, ki smo jo videli nekoč v madžarski in avstrijski praksi, ko so si ljudje pod svojim imenom pisali dve vrstici nazivov. Danes ljudje delodajalcu dokazujejo, kaj zmorejo, s svojimi referencami in ta mu prizna tisto, kar potrebuje za zaposlitev strokovnjaka. Mislim, da je predlog novega zakona predmet trenutnih stisk s časom in da ima kratko dobo trajanja.«

Kako gledate na celoten ustroj bolonjskega procesa? Spremljali ste ga še kot ministrica, pa potem kot rektorica. Tukaj vas sprašujem predvsem po vašem osebne pogledu na to veliko reformo evropskega visokošolskega sistema.
»Dobila sem občutek, da je bolonjski proces premaknil razumevanje in zasnovo visokošolskega izobraževanja v obliki velikih sprememb, da pa je pozabil na podrobnosti. V posameznih rešitvah je pogosto nebulozen, neuresničljiv ali pa celo prikriva uveljavljanje starih praks, od katerih se ne želimo ločiti.«

Lahko to natančneje razložite?
»Torej, v čem je premaknil velike stvari? Bolonjski proces je želel zmanjšati dobo študija, da bi Evropa v krajšem času dobila zaposljive strokovnjake. To je že uspelo recimo Ameriki in Japonski. Proces je želel postaviti vse evropske univerze v primerljivost metodologij izvajanja in spremljanja študijskega procesa, ki naj bi bile skupne: kreditni sistem, parametri za zagotavljanje kakovosti, agencije za ugotavljanje kakovosti, mobilnost študentov … Tega prej ni bilo in to lahko štejemo kot velik premik, saj prenavlja izvajanje in vsebino študija. V skupnih študijskih programih se bomo lahko povezovali med univerzami doma in po svetu, študentje bodo lahko študirali po modulih in programih na tistih univerzah, ki se najbolj približajo njihovim potrebam. Te velike premike je omogočila reforma, ki jo je sprejelo več kot 40 držav Evrope. Toda pod tem se tudi skrivajo ‘larifari’ krediti, ki se pišejo, ker se pač morajo; stari študijski programi se umetno prilagajajo novi obliki, pod tem pa skrivajo staro vsebino; študent še vedno nima ne materialne ne fizične možnosti, da bi bil resnično mobilen … Vse te podrobnosti so stvarnost, pred katero si zatiskamo oči. Vemo, da financiranje prenove teče iz domačih in tujih finančnih virov (EU skladi). Veliko bi se storilo, če bi se dogovorili, da se odprejo mednarodni projekti, ki bi pospešili uvajanje mobilnosti, ob tem pa tudi akreditacijske hiše, ki bi preverjale kakovost univerz in predvsem, ali so kreditni sistemi primerljivi in s tem veljavni v vseh državah, ki stopajo v tak dogovor.«

Vrniva se k naši univerzi in njenim članicam. Pri študentih sem se pozanimal o večjih težavah na fakultetah. Čeprav bi ta vprašanja lahko naslovili na posamezne dekane, vas prosim za komentar in možne rešitve. Začela bi pri Visoki šoli za zdravstvo, kjer je problematičen nov sistem praks, ki zapolni celoten dan in študentom praktično ne omogoča niti normalnega prehranjevanja.
»Ta praksa se je povečala več kot za 100 odstotkov in pokriva velik del študija. Vem, da v novih prostorih VŠZI-ja ni zagotovljene prehrane med študijem, saj študentje nimajo možnosti, da bi si kupili recimo vsaj sendviče. To je treba urediti. Ko se študentje vozijo na druga mesta kliničnih vaj, pa je težava najbrž čas. Študentom primanjkuje časa, da bi se prehranjevali in bi živeli normalno študentsko življenje, saj so cele dneve zaposleni s študijem. Veliko rešitev je v urnikih samih, kar pa omogoča samo zelo dober dogovor s centri, kjer se praksa izvaja. Mislim, da je to le stvar organizacije, in ne dvomim, da bo šola ta problem rešila, ne nazadnje je zaposlila novega prodekana, ki se bo ukvarjal tudi s tem. Upam, bom lahko prihodnje leto, če me boste ponovno spraševali po tem, študentom konkretneje odgovorila.«

Na Turistici sta problematični dve stvari: geografska oddaljenost od samega dogajanja v Kopru in s tem povezana odsotnost pripadnosti tej univerzi. Druga večja težava so seveda še vedno neurejeni prostori.
»Turistica je imela več možnosti, da se približa sedežu univerze, na primer, da novo stavbo gradi v Izoli. Prevladal je poslovni interes, da je v turističnem centru tudi turistična šola, zato Turistica ostaja v Portorožu. Glede gradnje mislim, da ni ovir. Gradbeno dovoljenje bo izročeno v teh dneh in sredstva, ki se bodo vlagala, se kombinirajo iz državnih virov in tistih, ki jih je šola priskrbela sama. Potrebnega je le še malo potrpljenja, sama pa želim, da bi se novi prostori zgradili v enem akademskem letu. Prav veliko se ta rok ne sme podaljšati, ker je ta šola res na cesti.«

Na Pedagoški fakulteti je težava podobna tisti iz VŠZI: študentje se spopadajo s slabo organizacijo prakse oziroma hospitacij v vrtcih, šolah.
»V Sloveniji smo se odločili za razpršeno prakso. V tujini imajo pedagoške fakultete šolo (vadnico) znotraj fakultete in praksa se izvaja tam. Prednost razpršene prakse je v tem, da imajo študentje več vpogleda v različne ustanove. Imamo pa veliko pomanjkljivost na organizacijski ravni: učitelji niso motivirani za sodelovanje, za sodelovanje s pedagoško fakulteto niso nagrajeni, temveč se jim lahko dvigne le naziv. UP PEF se mora še bolj potruditi, da pridobi naklonjenosti v učiteljskih vrstah, sicer bo imela večne težave z organizacijo.«

Študentje Fakultete za management se sprašujejo, zakaj daje fakulteta tako velik poudarek izrednemu študiju. Sam pa postavljam še podvprašanje: Ali visok odstotek izrednih študentov ne slabša kakovosti celotnega študija?
»Visoka šola za management, ki se je kasneje preoblikovala v fakulteto, je v tem prostoru nastala prva in ima nekoliko daljšo zgodovino. Pred desetimi leti je bila v visokem šolstvu na Obali ‘suša’ in vpis je bil toliko velik, da se je izredni študij moral večati. V zdajšnjem položaju pa ima fakulteta vse pogoje – in mislim, da jih tudi dobro pozna – da bo ves izredni študij nadomestila s študijem na daljavo. Kar pa je precejšen preskok v didaktiki. Težnja naše univerze je, da se izredni študij zmanjšuje. Za posamezne programe sem želela določiti tudi odstotek znižanja, vendar s tem nisem prodrla. Širša kot bo ponudba, manj bo potrebe po izrednem študiju, in to moramo doseči. Izredni študij je vendarle slovenska posebnost, druge države tega ne poznajo.«

Vprašanje prostorov se na Fakulteti za humanistične študije vleče že nekaj let, a se je letos končno le začelo graditi. Problematično pa se študentom zdi tudi »ad hoc« uvajanje novih programov, ki niso vedno podprti z ustreznim in kakovostnim kadrom.
»Novi prostori, ki se gradijo v prostorih ‘Armerije-Foresterije’, so resničen korak naprej za to fakulteto, saj se bo z njimi povečala tudi kakovost izvajanja programov. Hkrati mora fakulteta obdržati ugled, ki ga je ustvarila na začetku. Samo širjenje pa ne zagotavlja, da bodo vsi novi programi tudi kakovostni. Človeški viri v slovenskem prostoru so omejeni. Tudi na UP obstaja vrzel na akademski ravni, zato moramo sproti oblikovati visokošolske učitelje in raziskovalce in mislim, da FHŠ-ju to uspeva, vendar prepočasi. Zato je previdnost pri uvajanju novih programov hkrati verjetno tudi potrebna.«

Se kot rektorica čutite odgovorni za izvajanje programov na članicah in imate tudi možnost, da vplivate na njihovo vsebino?
»Novi programi so najprej potrjeni na senatu univerze, nato gredo v akreditacijo na Svet za visoko šolstvo. Ko jih bomo razpisali, ima rektor pravico, da jih preveri in ugotovi, ali so pokriti z usposobljenimi učitelji. Če niso, seveda najprej odgovarja dekan šole. Na Humanistiki je recimo treba kombinirati stalne učitelje s tistimi, ki za krajši čas pridejo iz tujine. Humanistični študij mora ponuditi čim več videnj in vedenj o človeku iz različnih zornih kotov in tu se najbolj obnesejo znani strokovnjaki kot gostujoči učitelji.«

O Fakulteti za humanistične študije le še na kratko glede datumov. Kdaj se fakulteta seli v nove prostore?
»Novi prostori so se začeli graditi. Najpozneje pomladi 2007 se bo celotna fakulteta preselila. Posamezni deli, na primer predavalnice, pa bodo pod novo streho že prej.«

V sklopu univerze delujeta tudi inštituta – Znanstveno-raziskovalno središče in Primorski inštitut za naravoslovne in tehnične vede. Kakšen je njun prispevek k »skupni stvarnosti« univerze?
»Bili smo veliko bitko, da so raziskovalne organizacije lahko postale članice univerze. S to posebnostjo smo prodrli na silo, kar sem takrat kot ministrica lahko zagotovila. Gre za novost v slovenskem prostoru. Mislim, da je to prava pot. Kaže se, da brez raziskovalne podlage univerza ne more biti uspešna. Zdaj imamo veliko težav z organizacijo, integracijo raziskovalnega in izobraževalnega dela, predvsem zaradi načina razmišljanja po starem. Danes je učitelj raziskovalec in visokošolski učitelj hkrati. ZRS je bil generator Fakultete za humanistiko in je danes generator novih programov s področja biologije, ki se pripravljajo. UP PINT in UP PEF pa sta inkubator in podpora nastanku fakultete za naravoslovje, matematiko in tehniko na univerzi.«

Če skleneva neslužbeno: kaj počne rektorica v prostem času, v času, ko ni rektorica?
»Ste me pa spravili v zadrego … Ne vem, koliko prostega časa sploh imam. Ko pridem domov in se za silo otresem težav, ki sem jih imela v dnevu za sabo, se najprej usedem za računalnik, da sploh pregledam dnevno pošto, ki je je običajno ogromno. Že dolgo več ne kolesarim in minulo zimo sem tudi zelo malo smučala, kar me zelo žalosti. Si pa privoščim, da z računalnikom v torbi odidem v svojo poletno hišico, hodim na dolge sprehode, nato se usedem k svojemu raziskovalnemu delu, ki je moje osnovno delo na univerzi. Poleg tega, da sem rektorica, sem tudi raziskovalka na UP ZRS in izredna profesorica na UP FHŠ, v čemer resnično uživam. Zelo malo se udeležujem družabnih zadev, čeprav vabila kar padajo … morda bom v prihodnje morala več med ljudi. Se pa resnično veselim, da se pred upokojitvijo vrnem za kakšno leto v predavalnice med študente in se polno posvetim temu delu, ki me je zaznamovalo bolj kot vse druge zaposlitve in funkcije.«

Objavljeno v Kažinu, oktobra 2005.

---

Social Networking:Obvesti ostale o tem članku / Share This Post