Miha Jesenšek: mreža

Po podatkih China Internet Network Information Centra je na Kitajskem trenutnoⁱ 162 milijonov (za primerjavo: konec leta 2000 jih je bilo le dobrih 22 milijonov)) uporabnikovⁱⁱ interneta, ki se v splet priklapljajo preko približno 60 milijonov računalnikov. Statistika državo uvršča v sam vrh (takoj za ZDA, kjer so našteli 211 milijonov uporabnikov svetovnega spleta). Na Kitajskem je več kot polovica uporabnikov mladih (starostna skupina 18-30 let).

Svet ni eden, svetova sta dva

Kljub dejstvu, da definicija interneta ne omejuje geografsko, pa Kitajska pozna „dva interneta“. Prvič, kitajskega, in, drugič, svetovnega. Na mnogih dostopnih točkah je namreč povezava omejena na zgolj domače (kitajske) strani, oz. je za dostop do ostalih potrebno dodatno plačati. Enako velja za študentske kampuse, recimo znotraj Pekinške univerze študentje za mednarodni dostop plačujejo, preračunano, okoli 10 evrov mesečno – znesek, ki si ga mnogi ne morejo privoščiti in zato ostanejo omejeni zgolj na kitajski internetni prostor.

A tudi tisti, ki imajo dostop do mednarodnih povezav, so omejeni. Oblast nadzira in filtrira povezave in blokira spletne strani, ki se ne skladajo z uradno državno politiko. Amnesty International, Human Rights Watch, Reporters without Borders, Central Tibetan Administration, Flickr, Blogspot, Technorati; mnogi novičarski portali in tisoče drugih strani je blokiranih. Strani, ki ponujajo informacije v zvezi z demokratično-političnimi gibanji, svobodo govora, Tajvansko vlado, kitajskim budizmom, Dalajlamo, protestih leta 1989, pornografijo … se kaj hitro znajdejo na seznamu blokiranih strani.

Zlati ščit - Veliki kitajski zid

Organizirano cenzuriranje se je začelo pred kratkim. Leta 2005 je Kitajska nabavila več kot 200 Cisco usmerjevalnikov (routerjev) in drugo opremo, ki omogoča napredene pristope k nadziranju in usmerjanju internetnega prometa. Sicer pa je Ministrstvo za javno varnost projekt Zlati ščit (znan tudi pod vzdevkom Veliki zid; Kitajski zid) začelo leta 1998, z namenom vzpostavitve sistema, ki bo policiji olajšalo delo. Veliki zid danes skrbi za filtriranje prometa (DNS, URL in paketno), blokiranje določenih IP naslovov, DNS poisoning, ipd., država pa je zaposlila tudi tisoče internetnih policistov, ki bdijo nad forumi, blogi in drugimi objavami. “Kritične” objave na najbolj obiskanih spletnih mestih so izbrisane v roku nekaj minut.

Nadzor elektronske pošte

Ravno minuli teden so se po celotni državi pojavljale težave s pošiljanjem in prejemanjem elektronske pošte (kar se sicer redno dogaja, a težave minejo v nekaj urah; tokrat so trajale 4 dni). Podjetja, ki nudijo epoštne storitve so potrdila, da vzrok težav ni bil na njihovih strežnikih, “dodatki” na vrnjenih epoštnih sporočilih pa potrjujejo sume uporabnikov, da je pošto prestregel nekdo tretji. Če uporabniki celotne Kitajska poročajo o tovrstnih težavah, je vzrok jasen: Veliki zid je na delu. Oblasti seveda pravijo, da niso prestrezale celotne elektronske pošte, a neuradno se je izvedelo, da je nadzor nad elektronskimi komunikacijami okrepljen zaradi prihajajočega srečanja Shanghai Cooperation Organization v avgustu. Gre za organizacijo, ki združuje Kitajsko, Rusijo in nekatere druge azijske države v boju proti terorizmu in meddržavnem terorizmu.

Google, Yahoo, Microsoft, Cisco

Zanimivo je tudi, da so se v celotno cenzorsko zgodbo lepo vklopile velike mednarodne korporacije. Da je Cisco glavni opremljevalec Zlatega ščita, vedo vsi. Nekdanji uslužbenec tega podjetja je povedal, da ima kitajska policija med drugim oddaljeni dostop do celotne zgodovine online aktivnosti, vključno z vsebino elektronske pošte, za osumljence za tri mesece nazaj. Sistem je dizajniral Cisco.

Googlovaⁱⁱⁱ kitajska verzija brskalniki filtrira rezultate v skladu z zahtevami kitajske vlade, tudi Yahoojeva kitajska verzija iskalnika filtrira in blokira nekatere vsebine, v skladu z željami partije. Leta 2004 je Yahoo pod pritiski oblasti celo razkril identiteto novinarja Shi Taoja, ki je uporabljal anonimni Yahoo epoštni predal preko katerega je ob 15. obletnici protestov na trgu Tiananmen tujino obvestil o partijskem navodilu novinarjem o neporočanju o dogodkih. Obsojen je bil na 10 let zapora. Enako se je zgodilo v primeru Li Zhi, ki je je po spletnih forumih kritiziral lokalne uradnike. Yahoo je razkril identiteto, Li je dobil je 8 let.

klonil se je tudi Microsoft. Ko je uvedel Kitajsko verzijo MSN Spaces, jo je prilagodi zahtevam partije. Uporaba besed, ki vsebujejo t.i. neprimerne koncepte kot so človeške pravice, ipd., ni bila mogoča. Na željo vlade so ukinili tudi MSN stran nekega blogerja iz Pekinga.

Dvojna merila

Velike korporacije so se uklonile Kitajskemu nedemokratičnemu razumevanju modernega komuniciranja in podajanja informacij takoj ko so spoznale, da bodo ob tržni delež, če bodo rinile z glavo skozi zid. A ne pozabimo na dvojna merila! ZDA ni poslovala in ne posluje s t.i. „evil empire“ državami (nekdanja Sovjetska zveza, danes Kuba in Severna Koreja, ipd) in jih tako (tudi) z embargom prisiljuje k uvedbi demokracije. S Kitajsko tovrstnih zadržkov očitno nima. Trg je prevelik, da bi mu demokracija lahko stala po strani. Veliki se dobro zavedajo dejstva, da število kitajskih uporabnikov interneta bliskovito narašča. Današnjih 162 milijonov pa ne predstavlja niti 11 odstotkov celotne kitajske populacije.

Nadzor interneta: teorija vs. praksa

Po drugi strani pa je nadzor in filtriranje internetnega prometa smešno. Vsakdo lahko uporabi proxy strežnike, ki mu omogočajo dostop do strani, ki so s kitajskim IP spektrom nedosegljive. Tako se njegov računalnik, četudi je lociran na Kitajskem, vstopni internetni strani predstavlja kot uporabnik iz Evrope, ZDA, ali kod drugod. Tor omrežje ponuja tovrstne storitve zastonj, poleg tega pa uporabniku omogoča še anonimno internetno dejavnost. Prav tako lahko kitajski uporabniki svoje bloge postavijo na strežnikih, ki so locirani izven države.^iv

Zdi se, da kitajska vlada vlaga enormne količine denarja v projekt, ki je v osnovi zgrešen, saj zakoni in implementacija politike, ki temelji na geografskih omejitvah v primeru spleta ne zdrži. V teoriji. Zadnjič, ko so po dolgem času ponovno umaknili blokado dostopa do angleške verzije Wikipedije, sem to navdušeno sporočil kitajski kolegici. Začudeno me je vprašala, kaj Wikipedija sploh je.

------------

1. Julij 2007. [↩]
2. Uporabnika definirajo kot kitajskega državljana starega 6 in več let, ki internet povprečno uporablja vsaj eno uro na teden. [↩]
3. eno izmed Googlovih gesel je: Ne bodi zloben. [↩]
4. Pri tem poudarjam, da nikakor ne zagovarjam teze, da je online dovoljeno vse, tudi tisto, kar “na zemlji” ni. Povsod so meje in pravila, ki se jih je potrebno držati. Strinjam se z zahtevo, da morajo tudi internetni pisci odgovorno stati za svojimi zapisi. A na Kitajskem je situacija drugačna. Predstavljajte si, da bi najdi.si blokiral vse rezultate v zvezi z levimi strankami, samo za to, ker je na trenutno na oblasti desna opcija; da bi vas zaprli za 10 let, ker bi na blogu objavili fotografije iz demonstracij, ali da bi vlada blokirala dostop do spletne strani, ki jo je postavila novoustanovljena politična stranka, do Wikipedije, ker ji ni všeč, ali do Google Maps, ker je meja med Slovenijo in Italijo nekoliko napačno vrisana. [↩]

---

Social Networking:Obvesti ostale o tem članku / Share This Post