Miha Jesenšek: mreža

Malokrat se mi pripeti, da zadremam ob spremljanju RTV-jevega Polnočnega kluba. Prvič, ker oddaje ko je ura prava streamam iz odličnega MMC-ja, drugič pa, ker povlečem zgolj tiste, ki me vsebinsko zanimajo. A zadnjič se mi je zgodilo prav to: kljub temi, ki sem jo z veseljem pričakoval (lotili so se (Ne)varnosti na internetu), me je zmanjkalo nekje na sredini.

Polnočni internet, prvič

Morda so se Klubovci odločili, da sistematično obdelajo net, saj je že prejšnji teden Boštjan Kljun utrujal z Vzporednim življenjem na internetu. Takrat nisem spal, ampak sem se spraševal, kako lahko nekdo, ki se ne bi kvalificiral niti za začetni tečaj pri Ajdi Kalan, kaj šele da bi ga vzeli na Polnočni klub za gostitelja, vodi to oddajo. Kljun ni edini voditelj, ki ne zna razumljivo in pravilno oblikovati stavka in ga nato svoji vlogi primerno izgovoriti/prebrati. Huje je, da se na svoj večerni studijski klepet ni pripravil. Praktično ni vedel, kaj bi z gosti počel. Ko je postavljal vprašanja, bi bilo bolje, da bi molčal in prepustil vodenje gostoma: avtorici dokumentarca Kuclarjevi ali predavatelju Trčku – kar se je naposled le zgodilo, ko je gost posegel v debato s svojim vprašanjem, gostja pa nekajkrat ni uspela krotiti svoje poklicne novinarske deformacija in je prav tako prevzela voditeljske vajeti v svoje roke (Kaj misliš o frizurah za lulike?, je direktno nagovorila mlado gostjo, ko je voditelj ovinkaril z nerazumljivo invazivnostjo). Zakaj je Kljun v studio povabil druga dva gosta – 12-letnico, ki naj bi, po Kljunu, vedela več o internetu kot večina 30-letnikov, in Črta Butula, po Kljunu novinarja, kuharja, fotografa in blogerja, pa ostaja neznanka. Prva je recitirala naučene stavke (je pa res, da se ni pustila zmotiti niti, ko je Kljun prijavljal vprašanja o policistih, ki naj bi preprečevali, da bi se otrokom kaj hudega zgodilo, ko so online), drugi pa je bil v napoto še samemu sebi (tudi ob voditeljevih cvetkah: Tvoje izkušnje s klepetalnicami, najbrž jih nekaj imaš. Bi mogoče kaj dodal za začetek zraven? Si se zadrževal, se ne zadržuješ več? Te je kdaj kdo zasledoval? Si se izdajal za koga drugega?).

Tako smo ostali samo z dvema, potencialno zanimivima gostoma, iz katerih pa nepripravljeni voditelj ni uspel izvleči vsega, kar bi lahko. Trček recimo navrže aktualno vprašanje obstoja dveh svetov, in celo pove, kako je takšna logika realnega in virtualnega (online – offline) napačna, saj novi mediji postajajo sestavni del našega življenja. Kljun pa ne, da bi temo razvil, še več, odločil se je, da bo do konca oddaje poneumljal s svojim omejenim pogledom kibernetičnega bavbava, ki tam nekje, stran od nas normalnih, združuje tistih nekaj fanatikov, ki si ne upajo pogledati v oči ali prijeti za roko. Neverjetno, ampak Kljunu se je prav trudil, da je oddajo zafural. Internet ain’t real, baby.

Polnočni internet, drugič

Na koncu sem bil jezen. Naslednji teden pa z veseljem pričakoval Petrovčičevo, ki se je lotila (Ne)Varnosti na internetu. Vido rad gledam. Ker se pripravi. Tokrat se ni. Oddaja o (ne)varnosti je postala oddaja o internetu na splošno (BTW, obdelala je npr. tudi, WTF, načine online sporazumevanja). Voditeljici, ki se je sama označila za članico gospodinjske stranke (da bi s tem opravičila svojo nepripravljenost na oddajo?) pa se ni popolnoma sanjalo, kakšna je sploh razlika med računalnikom in internetom. Sicer pa je zamočila je že z izbiro gostov: morda bi ji kdo lahko svetoval, da Microsoft ni enako internet, in da direktor slovenske izpostave tega giganta ni potujoča enciklopedija o varnosti na internetu. Linux, Lugos, kakšen sistem’c? Morda bi kdo iz teh vod lahko sedel nasproti Microsoftovcu in prispeval k debati. Internet safety, anyone? In še šala tedna: šefa MS vpraša, kaj vse preži na nas, ko odpremo računalnik in se priklopimo na svetovni svet. Ko bi se gospod direktor vsaj znal pošalit na svoj račun in dejal: naš software.

Intervjuji

Pogovori so odvisni predvsem od voditelja. Koga pripelje v studio, kako se na temo pripravi in kako oddajo vodi. Zato jih z veseljem gledam, če so dobro izpeljani. Mnogi mislijo, da je intervjuje delati najlažje, češ, privlečeš gosta, postaviš par vprašanj in poslušaš zanimive odgovore. Pa ni tako. Kvaliteta odgovorov je v veliki meri odvisna od tega, kako se voditelj na gosta in temo pripravi. Potrebno je poznati kontekst, ključne probleme, dogodke, … da lahko postaviš umestna vprašanja, da lahko pogovor pelješ v pravo smer, da ga potegneš iz stranske poti, če zaide. V nasprotnem primeru se ti zgodi E+ z imenom Polnočni klub. Ali, kot je svojo polomijo zaključil Kljun:
- Najtežja vprašanja so ponavadi najlažje odgovorljiva, če jih postavimo najmlajšim. Sara, internet je resničen ali ni? Je to resničen svet ali ni?
Jaz osebno menim, da je resničen. Dandanes se večina najstnikov in vseh oseb zadržuje na internetu in vsakič več se mi zdi.
- In se bodo še naprej?
Ja.
- Kje misliš, da se bo to - če se sploh bo – ustavilo? Kot pravi gospod, da bomo imeli že na telefonih, da bomo sadili trobentice v istem prostoru?
Menim, da se bo vedno nekaj nadaljevalo in da bo vedno dostopen internet.
Jaz bom rekel hvala vsem skupaj za obisk v nocojšnjem Polnočnem klubu. Veste, da internet je na vaši strani oz. vam je na voljo. Lahko se prijavite v kakšno klepetalnico in izmenjate mnenje ali dve na račun tega, kar ste videli. Lahko stvar komentirate na blogih ali pa preprosto zamahnete z roko in ne naredite nič od tega. Dejstvo je, da ga mladi verjetno pogosteje uporabljajo kot tisti starejši in če ne znate narediti nič drugega vsaj ne obsojajte. Polnočni klub je bil to. Hvala lepa, da ste bili z nami. Na svidenje prihodnjič. Poglejte kdaj na internet.

*Naslov je postavljen v duhu obeh Polnočnih klubov: pričakuj, da se vsebina razlikuje od v naslovu najavljene teme.