Miha Jesenšek: mreža

Smiljana Antonijević je diplomirala in magistrirala iz socialne antropologije na Univerzi v Beogradu, doktorirala pa iz retorike in komunikacij (internetni študiji) na Univerzi v Minnesoti, ZDA. Trenutno je raziskovalka na Kraljevi akademiji znanosti in umetnosti v Amsterdamu na Nizozemskem, kjer se ukvarja z družbenimi in kulturnimi vidiki novih medijev, računalniško podprto komunikacijo, virtualno etnografijo, digitalnim utelešenjem in semiotičnim inženiringom.

Zadnja leta se veliko govori o informacijski revoluciji, o spremenjeni medijski sceni kot posledici uvedbe novih spletnih družbeno-informacijskih tehnologij. Tekstovna, glasovna, slikovna in video komunikacija še nikoli niso bile tako dosegljive kot danes. Zakaj se je to zgodilo?
Obstaja več razlogov. Razvoj tehnologije, pocenitev strojne in programske opreme, razvoj informacijske družbe, razvoj zavedanja, da obstaja potreba po informacijski pismenosti… Pomembna je tudi svoboda, ki jo nove vrste komunikacije omogočajo posamezniku. Ta ni več zgolj potrošnik informacij, temveč tudi njihov ustvarjalec - poglejte samo bloge.

Za nove medije je značilen t. i. grassroots pristop, ki omogoča tistim brez institucionalnih, ekonomskih ali tehnoloških ozadij, da svoja mnenja posredujejo občinstvom. Koliko se je klasična medijska scena zaradi tega spremenila?
Vsekakor se je spremenila. Hkrati pa se mi zdi, da klasični mediji postajajo vse bolj dovzetni za take spremembe. Velike medijske hiše odpirajo platforme, kjer lahko bralci soustvarjajo medijske vsebine. Začeli so forsirati državljansko novinarstvo in podobne vrste vključevanja ljudi v nastajanje novinarskih zapisov. Državljane pozivajo, naj pošljejo svoje materiale, tekste, fotografije. Bralce, ki so na kraju dogodka, spodbujajo, da pošljejo svoja videnja. Zato se mi zdi, da prihaja do institucionalizacije komunikacijske prakse, čeprav je bila sprva ideja novih medijev, da se ta deinstitucionalizira. Medijske hiše so tehnologijo, ki so jo sprva uporabljali navadni ljudje, neprofesionalni novinarji, vključile v svoje spletne prezentacije in jo sedaj promovirajo kot del svojih storitev. Med raziskovanjem beograjske virtualne scene sem ugotovila, da ljudje ne uporabljajo toliko alternativne kanale spremljanja informacij, ampak raje spremljajo velike medijske hiše, ki so prisotne tudi na spletu. Zaradi tega se zmanjšuje kapacitete tistega, kar bi lahko bila originalna sprememba v medijski sferi kot posledica prihoda novih medijev.

Torej trdite, da so se medijske hiše pravočasno odzvale na spremembe in jih obrnile sebi v prid?
Odvisno kje. Splošno gledano pa menim, da so relativno pravočasno prepoznale pomembnost sprememb, ki jih novi mediji prinašajo.

Osebno več novic spremljate preko klasičnih ali novih medijev?
V glavnem preko spletnih servisov večjih medijskih hiš. Ko preberem novico, me zanima, kaj o njej menijo bralci. Ni nujno, da gre za striktno politično vprašanje. Lani ob Evroviziji je bila na BBC-jevi spletni strani velika debata o tem, zakaj zmagujejo predstavniki vzhodne Evrope. Zdi se mi zanimivo, če lahko preberem, kaj si o tem mislijo bralci iz Velike Britanije, ki lahko na spletni strani BBC-ja v obliki komentarjev k člankom podajo svoje mnenje.

Ali lahko ta mnenja prodrejo v politiko, v družbeno sfero? Kakšen vpliv imajo spletne diskusije na javno mnenje?
Vpliv je velik. Mislim, da je to ena izmed večjih sprememb, ki so jih novi mediji prinesli. Prihaja do neke vrste individualizacije zgodb, saj lahko spremljate, kaj želijo o obravnavani temi povedati posamezniki iz različnih geografskih sredin in kulturnih kontekstov.”

V ZDA se letos prvič jasno vidi, da lahko novi mediji odigrajo pomembno vlogo v politični kampanji.
Drži, v ZDA je vpliv interneta v političnih kampanjah izjemno velik. Barack Obama je recimo odprl svoje središče tudi v Second Lifu. Strokovnjaki napovedujejo, da se bodo prihajajoče politično delovanje in medijske predstavitve dogajale predvsem v virtualnih svetovih.

Na internetu lahko vsak objavi karkoli. Ali to ne vodi v kvantiteto namesto kvaliteto informacij?
To je argument, ki se pojavlja, a se sama z njim ne strinjam. Drži, ni centralne kontrole kvalitete, toda moč avtentične izkušnje je bolj pomembna od medijskih filtrov.

Kako se ljudje v takem nemoderiranem svetu informacij znajdejo? V šolah jih tega načeloma nihče ne uči.
Seveda je določena stopnja cyber pismenosti potrebna. A kot povsod lahko usmerjeno izobraževanje ukaluplja mišljenje ljudi. Mislim, da imamo dovolj znanja, da nove medije uporabljamo, a tega znanja nismo pridobili po formalnih, institucionaliziranih poteh. To je dobro, ker se znanje ideološko še ne usmerja.

Zgodnje študije, ki so se ukvarjale s spletnimi skupnostmi, so dosledno ločevale virtualni svet od realnega. Danes med raziskovalci prevladuje mnenje, da trdna ločnica ne obstaja. Ali sami ločujete med online in offline svetovi?
Ne, ne da se jih ločevati. Zagovarjam tezo, da je virtualni svet ogledalo realnemu svetu. Do enakega zaključka prihajam s svojimi raziskovalnimi kolegi, ki se ukvarjajo z družbenimi vidiki informacijskih tehnologij in družbenih medijev. Ko gledaš v virtualno ogledalo, lažje razumeš našo realnost.

Ukvarjali ste se tudi s spletnim dogajanjem med Natovim bombardiranjem Beograda. Kdo so bili ljudje, ki so takrat namesto v zakloniščih sedeli pred računalniki?
Predvsem mladi, izobraženi. Natančnega podatka o njihovem številu nimam, ocenjujem pa, da je bilo takšnih okoli deset odstotkov.

Ne nazadnje takrat internet ni bil razširjen kot danes.
Drži. Omrežje na klic je bilo omejeno le na dve šolski uri dostopa. A pomembno je bilo, da so se ti ljudje zaradi interneta počutili bolj varno. Niso se mogli družiti v živo, lahko pa so se srečali na spletu. Na tak način so bili v stiku z ljudmi in so svobodno izražali svoje politične misli.

Oblast spleta ni nadzirala in cenzurirala?
Kolikor vem, ne.

Informacije, ki so jih dobivali iz tujine, so se razlikovale od tistih v lokalnih medijih. Kakšen je bil odziv Beograjčanov?
Ni skrivnost, da so med vojno nastajale velike razlike v poročanju. Ljudje, s katerimi sem delala raziskavo, so se tega zavedali in so bili kritično naravnani proti RTV Srbija in lokalnim medijem. Vedeli so, da so novice domačih medijev pristranske. V njihovi glavi glede tega ni bilo konflikta. Je pa zanimivo, da populacija, ki je lahko v času bombardiranja po spletu spremljala CNN in druge medijske hiše, ni zahajala na albanske spletne medije, čeprav je šlo za konflikt s Kosovom.

Zakaj jih albanski mediji niso zanimali?
Mislim, da zaradi splošne atmosfere v družbi pa tudi zaradi forsiranja lokalnih medijev. Zdelo se je, da gre za problem med Srbijo in Natom in da Albanci v tem kontekstu sploh niso relevantni.

Danes se intenzivno ukvarjate s Second Lifom. Zakaj tak preskok?
Spletna komunikacija, ki smo jo poznali doslej, je temeljila na besedilu. S prihodom Second Lifa in nekaterih drugih 3D-skupnosti pa se je po virtualnem svetu mogoče gibati in komunicirati v novih, neverbalnih dimenzijah. Zanimivo se mi zdi raziskovati, kakšne so spremembe zaradi tega. Ukvarjam se recimo s tem, kakšen vpliv ima na spletne družbe virtualno telo. To so začetki raziskav virtualnih komunikacij, ki upoštevajo tekstovni in tudi neverbalni diskurz. Z vstopom neverbalne komunikacije v virtualni prostor se odpirajo nova polja raziskovanja, treba pa je šele razviti metodološki aparat.

Ne gre več za klasično terensko delo, pri katerem raziskovalec fizično nekam odide, da bi preučeval neraziskano kulturo.
Seveda, terensko delo je drugačno, čeprav temelji na osnovnih konceptih, ki jih je razvila etnografija. Te koncepte je treba prilagoditi virtualni situaciji.

Kako pa izvajate terensko delo?
Najprej vzpostavim svoje virtualno telo, svoj avatar. Pazim, da ima vedno isti izgled, da se v eni skupnosti ne pojavljam, karikiram, kot zmaj, v drugi kot plavolaska z izstopajočimi oblinami, v tretjem kot stroj. Vedno imam stabilno reprezentacijo. Sicer pa uporabljam prijeme, kot so intervjuji, opazovanje z udeležbo in podobno.

Se predstavite kot raziskovalka?
Ne, v zadnji raziskavi se nisem predstavila kot raziskovalka. Zanimala me je naravna komunikacija in nisem želela, da bi moja prisotnost vplivala na ostale. Seveda pa kasneje nisem uporabljala oznak, po katerih bi konkretnega človeka lahko identificirali. Zanimajo me predvsem virtualne identitete. Čeprav ste mlad moški, lahko v Second Lifu živite kot ženska v svojem 68. letu. V tem primeru bi me zanimali kot slednja.

Kako obravnavate problem spreminjajočih se identitet iste realne osebe?
Da je menjava možna, je dejstvo, ki se ga morate zavedati, ko vstopite na tak teren. Temu prilagodite svojo raziskavo. Sama nikoli ne govorim o uporabniku, ampak o avatarju. Lahko je ženska, lahko moški, a ostaja avatar. Nikoli ne veste, kdo za avatarjem stoji, in pristop, ki bi temeljil na taki distinkciji, je napačen.

Ali bi se najina komunikacija, če jo preseliva v virtualni prostor, razlikovala glede na to, ali bi lahko uporabljala samo “klasičen”, tekstovni ali nov, neverbalni model?
Neprisotnost neverbalne spletne komunikacije je bila v študijah novih medijev dolgo aktualna. Mnogi raziskovalci so se ukvarjali z vprašanjem, kako dejstvo, da je medij komunikacije na spletu zgolj tekstoven, da se ljudje ne vidijo, vpliva na medsebojno interakcijo. Pojavljal se je t. i. flaming, situacija v kateri komunikacija postane groba in nekonstruktivna, nastajali so nesporazumi, oteženo je bilo izražanje čustev. Kako bi recimo določili intonacijo mojega govora, kako ugotovili, ali je izrečeno mišljeno ironično, če bi pogovor potekalv tekstovnem načinu? S posebnimi znaki, emotikoni, se to lahko označi, a le kot približek dejanskemu stanju. Če pa imate svoje virtualno telo, se lahko izražate na različne načine. Enostavno imate na voljo več možnosti, poleg tekstovnega še en komunikacijski kanal, ki ga lahko uporabite.

Ali se v raziskovalnih institucijah srečujete z negativnim odzivom kolegov sociologov in antropologov, ki se ukvarjajo s klasičnimi skupnostmi in tereni in se jim zdi virtualna etnografija novodobni bavbav?
V svetu te težave ni. Ne vem, kako je v Sloveniji, v Beogradu pa sem občutila rahel negativni odziv, češ da to ni legitimna disciplina v antropoloških krogih. Na Zahodu je situacija seveda drugačna. Virtualna etnografija je sprejeta kot polnopravna znanstvena disciplina.

Kakšno prihodnost napovedujete Second Lifu?
Second Life ima že danes relativno veliko uporabnikov. Veliko univerz je že prisotnih in nekatere svoje aktivnosti premikajo v virtualna okolja. Potem ni več vprašanje, ali želite stvar uporabljati ali ne. Harvard nudi nekatere predmete v Second Lifu in kot študent si odsotnosti enostavno ne morete privoščiti. Mnogo podjetij je v virtualnem svetu odprlo predstavništva. Nasa je prav tako tam… Želim reči, da je veliko odvisno od promocije in pa prisotnosti ljudi in ustanov, s katerimi stopate v stik. V prihodnosti boste lahko velik del teh stikov opravili v Second Lifu.

Je problematično, ker za projektom stoji zasebni kapital?
Da. Second Life je ogromen stroj za ustvarjanje denarja. Lastniki to seveda izkoriščajo. Toda Second Life je postal bolj popularen kot podobna virtualna okolja, ker je bil marketing lastnikov zelo močen. Mislim pa, da projekt ni bil ustvarjen za nadzor nad ljudmi. Prvi in jasen namen Second Lifa je ustvarjanje profita.

Objavljeno v Sobotni prilogi Večera, 20. 9. 2008

---

Social Networking:Obvesti ostale o tem članku / Share This Post