Miha Jesenšek: mreža

Vlada je že nekaj časa tudi e. Začela je predstavitveno, portalsko, celo servisno (e-dohodnina, e-prometno dovoljenje … oziroma, z eno besedo, e-uprava), v e-volitve pa si (še) ne upa. Pohvale za e-preskok, a hkrati graje za nerazumevanje koncepta 2.0! Pretok informacij je v večini primerov še vedno enostranski, od oddajnika (država, vlada, politika) do sprejemnika (državljan, občan, volivec), in upravljavsko-posvetovalen.

Teorija pozna tri načine e-interakcije med vlado in državljani: menedžerskega, konzultativnega in participatornega (če slovenim: upravljavskega, posvetovalnega, sodelovalnega). Pri prvem gre predvsem le za iskanje novih, hitrejših in cenejših poti za dostavo vladnih informacij do državljanov. Le-ta poteka z novimi mediji, pri čemer državljan postane stranka, vlada pa podjetje, ki strankam streže. Problem upravljavskega pristopa je v njegovi nesposobnosti preseči top down idejo komunikacije in državljana obravnavati kot enakovrednega sogovornika, ki lahko tudi prispeva in oblikuje, ne zgolj sprejema. Večji del našega e-političnega prostora je žal na tej stopnji, logika pa je tipično vezana na dostavo izoblikovane storitve in reklamiranje dosežkov. Razvojno sledi posvetovalna faza, v kateri se vlada začne odzivati na elektronsko izražene interese družbe, kar končno vodi v sodelovalen način povezav med državljani in državo. Vlada opusti svojo regulatorsko vlogo in postane zaščitnik svobodnega govora in pravice do izražanja. Civilna družba obstaja neodvisno od države in je s slednjo povezana elektronsko. Organizacije in interesne skupine v cyberspacu spontano komunicirajo in v sodelovanju oblikujejo informacije, s katerimi vplivajo na vlado. Odnosi med državljani, mediji in vlado so nehegemonski. Odprt dostop do informacij, najvišja možna stopnja sodelovanja med akterji, odločanje na podlagi dogovora med družbenimi sferami, razvoj e-skupnost … vse to je z obstoječo tehnologijo mogoče. Web 2.0 dejansko omogoča uporabno izmenjavo informacij v realnem času in nudi možnosti za dvostransko komuniciranje ter participatorno oblikovanje politik.

Japonec Yoneji Masuda je sodelovalen način vladanja napovedal že pred skoraj 30 leti, kot pogoj zanj pa navedel razvoj elektronske družbe. Je, tako kot denimo že Platon, utopist. A košček njegovih idej o idealni e-družbi se je vendarle že prelevil v prakso. Odprtokodne skupnosti so živa manifestacija uspešnega sodelovalnega pristopa k organizaciji e-družbe, ki bi jih veljalo kopirati tudi v svetu politike. Volitve so blizu, nastavki se kažejo. Videli bomo, kdo bo naredil naslednji korak.

Objavljeno v Kažinu, januarja 2008