Miha Jesenšek: mreža

Naravoslovci razumejo web 2.0 kot sklop tehnologij, družboslovci kot medijsko-komunikacijski produkt, ki ga z le-temi dosežemo, za klasične medije pa se zdi, da so zaspali in se šele z zamikom odločajo, da bi bili tudi oni del igre.

Radiem, televizijam in časopisom se je zgodil citizen journalist. Namerno ne uporabljam (žal) že ustaljenega prevoda državljanski novinar. Ker ne sede. A koncept je preprost. Poslušalec/bralec/gledalec se je iz pasivnega prejemnika novic prelevil v tistega, ki jih hkrati tudi ustvarja. Če si v času tiskanega medija, televizijskih in radijskih studiev slehernik finančno ni mogel privoščiti tehnologije, ki bi mu oddajanje omogočila, pa je v času interneta, blogov, poceni fotoaparatov in kamer to mogoče. De facto vsak lahko novico spravi med široke ljudske množice, vsak je lahko slišan. Super? Morda niti ne. Bežen pregled nad tovrstno produkcijo in zaključek je naslednji: večina objavlja, ker je to in, brez znanja (pa najbrž tudi volje in želje) o tem, kako se zadeve lotiti, predvsem pa brez berljive, koherentne vsebine. Produkti so podpovprečna jamranja in opisovanja bednih vsakdanjih pripetljajev, kopije kopij ali pa tretjerazredni rumeni trači. In seks, ta se seveda »prodaja« za med.

Razumem, da so ljudje navdušeni, da se jih bere. Ne razumem pa profesionalnih medijskih hiš. Želijo v korak s podpovprečno produkcijo, da bi bili tudi sami in. Patetično? Morda pa ne. Se prodaja!

Mediji bi morali podpirati kakovost, ne količino, in ugotoviti, da več in vsi ne pomeni nujno tudi bolje. So izjeme, ne rečem, da ne. Blogi so navrgli nekaj piscev, ki bi drugače ostali neopaženi. A v morju podpovprečnih wannabe novinarjev se izgubijo. Jasno je, komu uspeva tudi web 2.0. Tistim, ki so bili pismeni že prej, tistim, ki so imeli vsaj minimalno znanje o osnovnih prijemih tega posla, ali tistim, ki so jih novi pristopi prepričali tudi v dodatno izobraževanje.

Mediji bi morali slediti web 2.0 tehnologiji in konceptom, ki iz tega sledijo. Vsebine na zahtevo? Prosim, še!

In nenazadnje, mediji naj ne ukinjajo urednika, ki naroča, izbira in razvršča. Urednik s svojo selekcijo je tisti, ki dviguje raven kakovosti. Časi enosmerne komunikacije so mimo, to je dejstvo, ki pa hkrati ni povod za prevlado neselektivnega sprejemanja vsega, kar prihaja naproti.

Da bi klasične medije rešil citizen novinar? Sem skeptičen, sem skeptičen …

Objavljeno v Kažinu, decembra 2007