Miha Jesenšek: mreža

Maja Vidmar je mlada in perspektivna slovenska športna plezalka. Čeprav trenira že od osnovne šole, jo je laična javnost opazila letos, ko je sezono končala na drugem mestu v skupnem seštevku svetovnega pokala. Sicer je že leta 2000 postala mladinska evropska prvakinja, dve leti za tem pa je začela tekmovati tudi v članski konkurenci. Na tekmi v Aprici je dosegla 2. mesto in potem je šla njena plezalska pot samo še strmo navzgor. Maja živi v Škofji Loki, poleg plezanja pa jo zanimajo še multimediji in oblikovanje. Je študentka prvega letnika akademije za multimedije v Ljubljani. Pogovarjala sva se o njenih dosežkih, plezanju, treningih.

Na lestvici svetovne konkurence si na drugem mestu s 443,12 točke. Prehitela te je le Avstrijka Angela Eiter. Tudi lestvica svetovnih prvenstev je na prvih treh mestih identična (prva Eiterjeva, druga ti, tretja Francozinja Ciavaldinijeva). Kako da sta se letos obe lestvici pokrili?
Svetovni pokal šteje samo rezultate letošnje sezone. Svetovna konkurenca pa šteje tudi lanske rezultate. Enak vrstni red je zato, ker smo bile na zadnjih tekmah res mi tri najboljše.

Na zaključku svetovnega pokala, ki je pred kratkim potekal v Kranju, si si z drugim mestom na tekmi utrdila položaj tudi v skupnem seštevku. Praktično čez noč si v Sloveniji postala medijska zvezda. Kako si sprejela to novo vlogo?
Ne vem, ali sem postala ravno zvezda. Plezanje mediji bolj malo spremljajo …

Vendarle si zadnje tedne na vseh TV-postajah, v časopisju in revijah.
Res je. Kar malo sem bila presenečena. Intervjujev je bilo nekaj več, vendar se privadiš.

Torej se ti zdi, da je plezanja v medijih premalo?
Če ga primerjaš z drugimi športi – ja, plezanja je zelo malo. Mnogi ne poznajo niti osnov. Se pa strinjam, da je bolje, kot je bilo pred leti. Veliko je tudi plezalcev, ki plezajo le za lasten užitek in ne tekmujejo.

Si pred začetkom sezone pričakovala oziroma načrtovala tako dober konec?
Imela sem visoke cilje, nisem pa pričakovala, da bom na koncu skupno druga. Dobri rezultati so se stopnjevali in na koncu sezone sem bila res že na vsaki tekmi v vrhu. Že lani sem bila dobro pripravljena in sem vedela, da lahko posegam po medaljah, a mi je na koncu manjkalo nekaj odstotkov.Sicer sem bila dvakrat na stopničkah, toda šele letos se mi je popolnoma odprlo. Lani ni bilo konstantnih uvrstitev, kakršne nizam letos. Bila sem petnajsta, pa tretja, pa spet nekje v ozadju … Letos sem uspešnejša in se vedno držim pri vrhu.

Po prvem mestu v Šanghaju je šlo samo še navzgor. Je bila Kitajska prelomnica?
Zmaga v Šanghaju je bila vsekakor odločilna in mi je najbolj pri srcu.

V kakšnem položaju je plezanje drugod, zunaj Slovenije?
Različno, ponekod je boljše, ponekod še slabše kot pri nas. Evropa je na tem področju še najbolj razvita. V Aziji je že slabše, čeprav je veliko tekmovalk tudi od tam. Tudi Amerika ima tekmovalke, a niso ravno pri vrhu. Povsod po svetu se pleza, a se mi zdi, da je zadeva najbolje organizirana v Evropi.

Kako je z razmerami za delo v Sloveniji?
Mislim, da so kar dobri. Seveda bi lahko bili boljši, recimo tako, kot je v Franciji, kjer imajo več dvoran in so te boljše. Vseeno se da tudi v Sloveniji kakovostno trenirati.

Natalija Gros, Lučka Franko, Martina Čufar – to so imena, ki se v Sloveniji pojavljajo ob tvojem boku …
… in Mina Markovič.

Ampak ona nastopa v mladinskem pokalu.
Ja, Mina je še mladinka, letos je bila svetovna mladinska prvakinja.

Kakšno je tvoje mesto v tej plezalski konkurenci? Si s svojimi odličnimi rezultati paradni konj reprezentance ali punce gledajo nate bolj postrani?
Trenutno imam res najboljše rezultate, ampak mislim, da s tem ne izstopam. Lani je bila recimo izredno dobra Natalija, letos sem jaz … ni pa tako, da bi ena izstopala, druge pa bile v senci.

Pri plezanju poznamo dva pristopa: na pogled in rdečo piko. Če plezaš na rdečo piko, to pomeni, da si steno prej preučil …
Ja, steno večkrat pregledaš, naštudiraš, kje in kako boš plezal, itd. Na pogled pa se stene lotiš takoj, brez priprav.

Kateri način bolj ugaja tebi?
Oboje imam rada. Če plezam zunaj, plezam na pogled, ker je to dober trening za tekme. Na tekmah se vedno pleza na pogled. V Sloveniji, v Ospu in Mišji peči, pa določene smeri tudi naštudiram.

Kakšna pa je razlika med plezanjem v naravi in tistim na umetni steni?
V skali je drugače, narava vsak oprimek drugače oblikuje. Mene vsekakor bolj privlači narava. Tekme pač potekajo na umetni steni, ker v naravi tekmovanje težko organiziraš. Tudi treniramo na umetnih stenah. Narava je enim užitek, drugim trening – jaz pravim, da je najbolje, če združiš oboje.

Tvoja številka za preplezano kategorijo na pogled je 8a+.
Drži. Obstaja težavnostna lestvica, tam nekje od 4a pa do 9b, mislim celo, da že obstajajo tudi težje smeri. Kdor smer prepleza, jo uredi in ji po svoji oceni določi težavnost. Seveda pa drugi plezalci to težavnost preverijo.

Kakšno težavnost se da preplezati v Sloveniji?
9a je največ, kar je mogoče preplezati pri nas. Vendar ta težavnost za punce ni primerna. Martina Čufar je preplezala 8b+, kar je v slovenski ženski konkurenci največ.

Vendarle se razlika med obema konkurencama iz leta v leto zmanjšuje.
Mislim, da je tako kot pri vseh športih. Vseeno so moški še vedno močnejši. Je pa res, da se na treningih kdaj pomerimo tudi med sabo. Sama kdaj plezam tudi z najboljšimi fanti in jih tuintam tudi premagam.

Pravijo, da si med slovenskimi plezalkami najlepša …
(smeh)

Ti takšni komplimenti niso po godu?
Ne, da mi ne bi bili. To je pač presoja vsakega posameznika.

Ti več pomeni, če pohvalijo tvoje rezultate, plezanje?
Vsekakor.

V nekem drugem intervjuju si dejala, da je kariera plezalca aktualna med 18. in 30. letom.
To so plezalčeva najboljša leta. Veliko se da narediti na tekmah v tem obdobju. Toda tudi prej se da marsikaj doseči. Sama sem bila prvič na stopničkah svetovnega pokala pri šestnajstih. Se pa da plezati tudi do štiridesetega leta. Od lani se spomnim neke tekmovalke, ki je imela 43 let.

Ti si pravzaprav na začetku tega obdobja. To pomeni, da naslednje leto ciljaš na prvo mesto in potem tam ostaneš do 30. leta?
Bomo videli.

V Mednarodno plezalno zvezo (UIAA) je včlanjenih 66 držav. Pisana druščina plezalk torej. Se poznate, družite, preživljate skupaj prosti čas ali gre zgolj za profesionalen odnos in tekme?
Smo prijateljice, na tekmah se tudi družimo. Mislim, da se dovolj poznamo, da bi se punce lahko zmenile in se kje dobile, čeprav sama še nikoli nisem klicala kolegice plezalke npr. v Francijo, da bi se oglasila pri njej. Se pa seveda srečamo na tekmah in treningih.

Tvoj trener je že od samega začetka Roman Krajnik. Kaj je bilo odločilno, da sta ostala skupaj do danes?
Trening je dober, to je najpomembneje. Sicer pa sva začela skupaj in zato me zelo pozna. Včasih se mi zdi, da me pozna še bolj, kot poznam sama sebe. Ve, kaj potrebujem, kako težko lahko plezam, kaj je zame dobro, kaj ni. Ve, kdaj sem utrujena in kdaj potrebujem počitek. Mislim, da ne bi bilo dobro, če bi menjala trenerja. Najbrž bi raje trenirala sama kot pa z novim trenerjem. Vsak plezalec je drugačen, vsak potrebuje svoj trening. Roman mi je mojega napisal na kožo.

Kako trening poteka?
Med tekmami samo plezam. Predvsem daljše smeri. Tehniko piliva sproti. Sicer pa na začetku sezone oziroma med pripravami hodim še v fitnes in delam za moč. Treniram kakšnih petkrat na teden po dve ali tri ure na dan. Na začetku leta je tega seveda več.

Kaj pa analize tvojega plezanja in plezanj tvojih sotekmovalk?
Na tekmah imam s sabo vedno kamero, tako da sem posneta. Tudi druge posnamemo. Pozneje si posnetke ogledam, da vidim napake.

Koliko je pri treningu pomembna prehrana?
To je odvisno od osebe. Načeloma pazim, da ne jem ravno vsega, a če si kdaj zaželim sladoled, ga tudi pojem. Seveda pazim, da jem zdravo, da se pred tekmo ne nabašem s hrano in podobno.

Je na prvem mestu plezanje, ali najdeš čas še za kaj drugega?
Največ časa seveda posvečam plezanju. Plezanje je absolutno na prvem mestu. Zame je plezanje nekaj normalnega, to počnem že sedem, osem let. Zjutraj vstanem in že razmišljam o plezanju, o treningu. Prav rada hodim na trening. Če ti ne gre, ti je seveda težje. Ampak letos s tem nisem imela težav, dobro mi gre, zato tudi rada hodim na trening.

Sicer pa se ukvarjaš še z grafiko, oblikovanjem. Si brucka na Akademiji za multimedije …
Že prej sem hodila na srednjo šolo za oblikovanje, zato je faks v bistvu samo nadgradnja. Zanima me video, fotografija, grafično oblikovanje …

Boš nadaljevala s plezanjem ali grafiko?
Dokler bom plezala, ne bom hodila v službo. Je pa fino, da imaš neko izobrazbo tudi za kasneje, ko končaš športno kariero.

Vrniva se v steno. Ali lahko opišeš občutek tistih zadnjih nekaj minut pred pričetkom tekmovanja?
Veliko plezanja se zgodi v glavi. Včasih pred tekmo razmišljaš, kako bo, kaj, če ne bo, kako bo, če bo … Neumne misli se ti podijo po glavi. Vseeno se poskušaš koncentrirati in pozabiti na vse ostalo.

Ko odplezaš, je glava najbrž polna prijetnih občutkov.
Res je, velik kamen se ti odvali od srca. Če si dobro plezal, si seveda vesel. Če si slabo, pa si jezen. Vsaj pri meni je tako.

Praviš, da je plezanje (tudi) v glavi. Sodeluješ s športnim psihologom?
Letos sem se začela dobivati z Matejem Tušakom. Veliko mi je pomagal, povedal mi je recimo, kaj naj delam pred tekmo …

Kaj torej počneš pred tekmo?
Poskušam se umiriti. Sebe, srce in dihanje. Razmišljam pozitivno in vem, da sem sposobna nekaj narediti. Ne razmišljam o padcu in drugih slabih stvareh.

So športni psihologi bolj moderni bavbav ali dejansko odigrajo pomembno vlogo v športnikovi karieri?
Mislim, da so zelo pomembni. Lahko si dobro fizično pripravljen, a če se na tekmi ne moreš obvladovati, boš v trenutku na tleh. Športnih psihologov bi morali imeti še več, saj so eden izmed ključnih korakov do uspeha.

Objavljeno v Kažinu, decembra 2005.

---

Social Networking:Obvesti ostale o tem članku / Share This Post