Miha Jesenšek: mreža

Lara Baruca je Koprčanka, v glasbenih vodah poznana pod psevdonimom Lara-b. Z glasbo se ukvarja že od zgodnjega otroštva. Sprva je igrala klavir, nato nadaljevala v multimedialni glasbeni šoli, od leta 1992 pa se spopada z odrom v vlogi pevke in tekstopiske. s svojo skupino Beebandom je izdala štiri albume. Zadnji, mindhacker, je izšel v začetku letošnje jeseni in je napovedal novo, bolj kitarsko in bolj elektronsko Laro. Pogovarjala sva se o njenem delu, glasbi, glasbeni industriji in o Kopru, ki je, vsaj tako pravi glasbenica, mesto za mlade, ki želijo kaj doseči. Vendarle Lara živi v Trstu, ki je pred nedavnim postal njen novi dom.

V enem od zapisov na tvoji spletni predstavitvi piše, da si odlična vokalistka, izvrstna avtorica, prijetna sogovornica, karizmatična osebnost, prikupna deklica ter – usodna ženska. Si res femme fatal?
Tako me je opisala novinarka, s katero sem nedolgo nazaj delala intervju. Strinjam se, da se v meni skriva ogromno različnih osebnosti. Ne vem pa, ali sem res usodna. Reciva raje, da pustim sled.

Se ti zdi, da te tvoji oboževalci dojemajo kot usodno žensko?
Ne, absolutno ne. Ta besedna zveza me vedno spomni na kako Marilyn Monroe ali Marlene Dietrich, s katerimi res nimam nič skupnega. Veliko je izvajalk, ki so veliko bolj »ženske« od mene, jaz raje uporabljam druge adute: direktnost, brezkompromisnost, energijo.

Si raje Lara, Baruca ali Lara-B?
Lara Baruca je moje polno in pravo ime. Sprva sem bila tudi v javnosti Lara Baruca, potem pa je priimek začel odpadati in ljudje so že samo z »Lara« vedeli, da gre zame. Lara-B je moj kompromis, ki je nastal iz tega. Tako tudi ni več bojazni, da bi moj priimek napačno, po italijansko, izgovarjali kot Baruka. Lara-B je bolj enostavno.

Ima izbira imena kakšno povezavo s tvojim BeeBandom?
Seveda, vse je povezano, vse izhaja iz B-ja. Tudi naslov prejšnjega albuma Beenarni sistem.

Si se načrtno odločila, da boš nastopala v javnosti kot solistka in da bend ne bo v prvem planu?
Začela sem kot solistka, na prvem nastopu sem se pojavila s svojim imenom in tudi prva plošča je bila posneta s studijskimi glasbeniki, ker bend še ni obstajal. Šele po izidu prve plošče sem ustanovila bend, a ga ne obravnavam kot fante v ozadju, ker so vedno z mano, na fotografiranju, videospotih in na nastopih. Ker pa sem začela kot solistka, tako tudi nadaljujem. Organizacijsko je veliko enostavneje, sem najbolj izpostavljena, vse intervjuje dajem samo jaz, to pa zato, ker sem sama avtorica naših sporočil, pišem tekste, delam koncepte albumov, bend pa sodeluje pri glasbeni plati albuma.

Sprva si nastopala po festivalih, bila si na MMS, Kraški popevki, Slovenski popevki, EMI, Malteškem festivalu. Je to za glasbenika nuja?
Ni ravno nuja. Obstajajo glasbeniki, ki začnejo drugače. Siddharta je recimo takšna, pa še mnogo jih je, če je bend že izoblikovan, je tudi koncertiranje idealna promocija. Če si solist, pa laže prideš do medijske pozornosti prek festivalov. Oče je glasbenik in mi je pri dvanajstih predlagal udeležbo na mladinskem festivalu, kjer se je vse začelo, bolj za hec … Kot otrok nisem nikoli sanjala odrskih luči.

Kaj pa si želela postati?
Advokat. (smeh) Ne prenesem nepravičnosti, zato bi bila najbrž zelo dober advokat.

Je bila odločitev prava, ali bi bila danes bolj srečna, če bi imela svojo odvetniško pisarno?
Če povem po pravici: vse korake v življenju, ki sem jih naredila, bi tudi ponovila, čeprav sem imela čisto drugačne cilje. Kot otrok imaš mogoče bolj jasne predstave o svoji prihodnosti kot pa kasneje, ko te družba nekako »onesnaži«. Mogoče sem tudi želela narediti svet bolj pravičen in ljudem polepšati dan. Če mi danes to uspeva z glasbo, sem dosegla svoj cilj.

Tekste pišeš sama. Se ti zdi, da ljudem lepšaš življenje z besedilom ali glasbo?
Ne verjamem, da jim ga lepšam z besedilom, ker so teksti precej ostri.

Zato sprašujem …
Moji teksti prikazujejo realnost, ki pa ni rožnata. Marsikdaj je svet krut in prikazujem ne najboljše strani življenja. Nekateri moji teksti pa so tudi drugačni. Pišem, da je življenje lahko lepo tudi brez slave in blišča.

Veliko kombiniraš angleščino in slovenščino. Se ti zdi, da je kateri izmed jezikov bolj speven, gre bolje v uho kot drugi?
Zaljubljena sem v slovenščino, že od osnovne šole. Ne ravno v stavčne analize, toda vedno sem oboževala literaturo, poezijo in branje knjig. Slovenščino zato spoštujem na poseben način in sem navezana nanjo tudi, kadar pišem. Angleščino sem uporabila, ker sem hotela narediti korak naprej. Prve tri albume sem napisala v slovenščini, poleg mojih tekstov sem pisala še za nekatere druge avtorje in začelo se mi je dogajati, da sem začela pisati skoraj avtomatično, brez razmisleka. Pri Mindhackerju sem se želela spet ukvarjati s tem, kar želim povedati. Če uporabljam angleščino, se moram veliko bolj posvetiti raziskovanju besed, ker to ni moj materni jezik.

Večkrat se tudi igraš z znaki, ki besedo sestavljajo. Beenarni sistem je recimo že tak. Se ti zdi zanimivo, da z različnimi kombinacijami znakov, ki jih sestavljaš po pravilih tujega jezika, dosežeš učinek v slovenščini?
Igre besed in znakov iščem z improvizacijo, ki je pri sestavljanju plošče vedno prisotna. Ko je osnovna struktura in vsebina postavljena, se začnem poigravati in iskati nove izpeljanke.

Če narediva preskok še v bolj tehnične vode. Imaš izpit za tonskega mojstra. To pomeni, da svojo glasbo tudi sama miksaš?
Ne, sama delam samo demo posnetke ali manj pomembne stvari. Ko gre za album, zadevo prepustim strokovnjaku, potrebne so večletne izkušnje.

Vseeno – se ti zdi, da mora glasbenik obvladati čim več veščin, ki so potrebne, da album zaživi? Mora biti slovenski glasbenik deklica za vse, ali si lahko privošči popolnoma profesionalni pristop?
Izpit za tonskega mojstra sem naredila ravno zato, da približno poznam meje zmožnega. Da vem, kaj lahko od svojega tehničnega sodelavca zahtevam. Vse bolj menim, da mora glasbenik, ne samo v Sloveniji, poznati tudi delo sodelavcev. Glasbenik je zelo odvisen od tonskega tehnika, zato je sožitje nujno, nekonstruktiven odnos se bo zagotovo poznal na končni zvočni sliki. Če poznaš poklic svojih sodelavcev, jih znaš tudi spoštovati.

Ukvarjaš se tudi z gledališko glasbo. Kako si zašla v te vode?
Gledališče je zame center umetnosti, v katerem se združijo glasba, gib in slika in v katerem se lahko marsikaj prepleta. Z njim sem se začela ukvarjati v gimnazijskih letih kot igralec. Hodila sem v gledališko šolo in se spoprijateljila z odrom, pozneje pa sem še vedno zahajala tja in se tudi družila z gledališčniki. Ker sem ostala v stiku s tem ambientom, sem dobila ponudbo za pisanje glasbe za neko predstavo. Tri mesece smo intenzivno delali, prek glasbe sem morala posredovati sporočilo predstave, ker igralci v njej niso imeli teksta. Glasba je bila pripovedovalec zgodbe.

Kakšno glasbo pa sama najraje poslušaš, ko je ne ustvarjaš?
Poslušam praktično vse. Verjetno samo turbofolka ne dam v predvajalnik. Širok spekter, od trdega rocka pa do drum’n’basa … Odvisno od razpoloženja.

Pripravite se na glasbeno popotovanje, piše v napovedniku tvojega najnovejšega albuma, ki bo prodrlo v najbolj skrite kotičke vašega uma in vam prek zvočnih pokrajin, ki smo jih slikali dve leti, ponudilo nepozabno potovanje. Kako to potovanja doživljaš ti?
Dve leti sem bila zaprta z Mindhackerjem, bíla sem vojno z njim: ali bo on mene ali jaz njega. Morala sem se umiriti in razmisliti vsak svoj korak, po treh albumih sem se morala vprašati, kako naprej. Odločila sem se, da nadaljujem na vse ali nič. Smo v letih, ko lahko živimo sami, se odpravimo v tujino, sprejemamo lastne odločitve. Treba se je bilo odločiti, ali delamo za hobi ali si ustvarjamo iz tega poklic. Skupaj s skupino smo se zaprli v prostor za vaje in spisali nove komade, nekatere smo snemali tudi po petkrat in večkrat, če nas takoj niso prepričali. Imela sem seveda tudi down momente, ko sem se po dveh, treh urah snemanja skrila v kot in z grozo v očeh ponavljala, da albuma ne bom mogla dokončati. To potovanje dveh let je bilo tudi travmatično.

Poslušalec bo takoj ugotovil, da je na novem albumu prisoten trši zvok kitar in pa elektronika. Zakaj ta smer?
Že na Beenarnem sistemu smo začeli z elektroniko. Peter Penko je elektronski manijak in je bil v osemdesetih eden redkih slovenskih glasbenikov, ki je delal tudi v tujini. Prek sodelovanja z njim sem sama prišla do mešanice, ki jo slišite na Mindhackerju. To sem si tudi želela: mešanico kitar, godal in elektronike ter seveda vokala, ki pa ostaja med popom in rockom.

Danes, ko se ozreš nazaj: si zadovoljna s končnim izdelkom?
Nikoli nisem zadovoljna s končnim izdelkom. Nikoli ni dovolj dobro, da ne bi moglo biti še boljše.

Ok, bom vprašal drugače, je plata dovolj dobra?
Z znanjem in tehnologijo, ki smo ju imeli na voljo, smo prišli do tega rezultata. Zdaj bi že marsikaj spremenila. Ampak to možnost imam na koncertih, kjer lahko poslušalci slišijo vse izboljšave.

Menjala si tudi založbo? Je morda distribucijski kiks, ko albuma takoj ni bilo na policah, nastal ravno zaradi neuigranosti ob prehodu v novo založniško hišo?
Ne, prej nasprotno. Zelo hitro so ukrepali. Problem je bil s samim ploščkom, ki je preskakoval, zato je bila ponovna razmnožitev nujna. Sicer pa sem založbo menjala, ker mi je s prejšnjo potekla pogodba in ker se je spremenila tudi njena politika izdajanja. Človeku, s katerim sem bila v stiku glede mojega prestopa, zaupam, spremlja me že veliko let, pozna moj razvoj in vizije. Zaradi zaupanja in spoštovanja sem privolila v menjavo založbe.

Zadnja leta je internet občutno spremenil predstavo, kako glasba prihaja do končnega poslušalca. Mp3 format je postal v navezavi z medmrežjem pravzaprav zmagovalna kombinacija. Kako ti gledaš na ta fenomen?
Tukaj so se razjezile predvsem založbe. Danes lahko glasbenik posname song, ga da na net in pride neposredno do odjemalca. Ni stroškov razmnoževanja plošče, platnic itd. Za glasbenike, ki se šele prebijajo in za sabo nimajo založbe, je to idealna rešitev. Ko pa založbe investirajo v svoje artiste, jim seveda ni po godu upad prodaje, ker s tem izgubljajo sredstva za vlaganje v naslednje projekte. To zavira razvoj glasbe, ker se veliko manj denarja vlaga v snemanje, v kakovost in razvoj. Obstajajo torej pozitivne in negativne strani interneta. Ko se bodo situaciji dokončno prilagodili tudi največji akterji na trgu, bo tudi prodaja prek interneta vsakdanja tržna niša.

Tvoja založba prek interneta ponuja le kratke izseke posameznih pesmi. Je to vmesna rešitev?
Ne, to je predvsem promocija. Kot da greš v trgovino in poslušaš na slušalkah album, ki ga želiš kupiti.

Kaj pa nelegalni del internetne zgodbe? Ne gre samo za prodajo prek interneta, razširilo se je prav nepooblaščeno presnemavanje glasbe.
Kot rečeno, problem je v sredstvih za nadaljnje projekte. Prav zaradi slabe prodaje se v tujini založbe raje odločajo za izdajo velikih imen, za katera vedo, da se bodo kljub nelegalnim kopijam prodajala tudi v trgovini. Zaradi tega pa trpijo manjši ustvarjalci in založbe veliko teže podpisujejo z neznanimi bendi, ker imajo z njimi veliko začetnih stroškov promocije.

Se pripravljaš za vstop na trge zunaj Slovenije?
Se. Ogromno je birokracije, papirjev, pogodb. Pogovarjamo se o nekih denarjih in deležih, kdo bo kje in koliko in zakaj, čeprav tega denarja sploh ni. Je pač tako. Če se kasneje denar začne dejansko pojavljati, mora vsak v tem birokratskem stroju dobiti svoj delček. Če že en košček v verigi nima predvidenega svojega odstotka, celota težko deluje.

Čisto vsebinsko – načrtuješ nastope v tujini?
Publisherja v Italiji že imam, pogodba je podpisana, komadi so prijavljeni zunaj naših meja … Temelji so torej postavljeni, kar je ponavadi najbolj zamudni del. Zdaj se bomo lahko končno spet posvetili glasbi.

Odziv?
O odzivu težko sodim, ker je še prezgodaj. Počakati je treba nekaj časa. Vem le, da imam skupino fenov na Nizozemskem, v Italiji, odzive dobivamo predvsem prek mailov. Kako bo naprej, bomo videli, ni tako enostavno kot pri nas. Ne prideš ravno čez noč na velik in odmeven medij, vse je načrtovano.

Koliko upoštevaš mnenje občinstva, ki sodi tvoje delo?
Sama sebi sem največji kritik. Če mi kaj ni všeč, to do poslušalcev sploh ne bo prišlo. Prva cenzura je moja, nato ga komentirajo tisti, ki jim zaupam. Naknadno pride še mnenje poslušalcev. Najbolj me veseli, če komentirajo besedila … kako so jih razumeli. Napisana so tako, da se jih lahko razume na milijardo različnih načinov. Prav zabavam se pri branju komentarjev in interpretacij.

Bi bila, recimo, zaradi velikega nestrinjanja poslušalcev s tvojim delom pripravljena naslednji projekt spremeniti in ga prilagoditi mnenju občinstva?
Misliš, ali bi zaradi tega, da bi bila še bolj popularna, spremenila vsebino plošče?

Ja, po domače povedano, ali bi za uspeh prodala svoja načela?
Ne. Absolutno ne. Stojim za tem, kar delam. Četudi se ne bi za to nihče zmenil, bi jaz ob tem uživala in bi še naprej delala svojo glasbo. Ne zdi se mi prav, da se od piscev glasbe pričakuje, da zaradi komercialnosti zamenjajo slog.

Si medijska osebnost, a slovenska novinarska srenja se ne vtika v tvoje zasebno življenje. Si tak odnos do javnosti gradila načrtno?
Sploh ne. Do medijev sem zelo fer, odkrit odnos, ki temelji na spoštovanju. Novinarja ne obravnavam kot nekoga, ki me »najeda«, temveč kot nekoga, s katerim se pogovarjam o svojem delu. Res je, da si za nekatere vzamem več časa, nekatere sem povabila že domov. Kadarkoli se želi novinar z mano pogovarjati, sem dostopna in pripravljena na sodelovanje.

Najbrž imaš postavljeno neko mejo. O čem recimo z novinarji pod nobenim pogojem ne bi govorila?
Še vedno sem normalen človek in moje zasebno življenje ni tako burno in zanimivo, da bi polnila rumeni tisk. Slovenija ni Hollywood in jaz sem še vedno samo človek, ki dela glasbo, ki jo ljubi.

Torej ne živiš po načelu seksa, drog in rokenrola?
Ne, hehe. Izkušnja drog me ne zanima. Seks in rokenrol pa sta vsekakor del normalnega življenja. To ni nič zvezdniškega, posebnega ali nevsakdanjega.

Živiš v Trstu. Te Koper omejuje?
Ne, sploh ne. Po Kopru imam veliko domotožje. V Trst sem se preselila lani, ko sem delala Mindhackerja. In je tako delo potekalo hitreje in lažje, pa še malo več miru sem imela pred starši, ki niso razumeli mojih nočnih urnikov. Ponoči se v moji glavi dogaja več, zato sem se umaknila, da starši ne bi motili mojega bioritma in jaz ne njihovega.

Kako pa se ti zdi Koper kot mesto? Kako ga doživljaš?
Koper je mesto, ki ga imaš na dlani. Ni mesto, v katerem se boš zgubljal, žural ali iskal nočno življenje. Je mesto, v katerem se lahko ukvarjaš sam s sabo, greš s kolegi na pijačo, se spustiš do morja in uživaš v sončnem zahodu. Je prijetno mesto.

Je mesto za mlade?
Mislim, da je.

Ima Koper prihodnost kot univerzitetno mesto?
Mislim, da jo ima. Je mesto za tiste, ki želijo kaj zgraditi, doštudirati. Je mesto za notranji razvoj. Ni mesto za žuranje in po mojem tudi vsi študentje niso taki, da bi vse noči prežurali in potem naslednje jutro spali zaradi mačka.

Objavljeno v Kažinu, novembra 2005.

Spletna stran Lare Baruce.

---

Social Networking:Obvesti ostale o tem članku / Share This Post