Miha Jesenšek: mreža

David Osivnik je mlad slovenski arhitekt, ki živi in dela v Chicagu, ZDA. Mladost je preživel v Kopru, v Ljubljani je študiral arhitekturo, nato pa se je odpravil na podiplomski študij arhitekture na Illinois Institute of Technology. Končal ga je z odliko in prijel priznanje Aia Henry Adams. Obvlada CAD, 3d render, web in grafično oblikovanje ter avdio in video produkcijo. Nekoč se je ukvarjal tudi z novinarstvom, še prej z glasbo. Posnel je nizkoproračunski film Ko umiraš, danes pa v prostem času producira elektronsko glasbo in občasno vrti v klubih. Trenutno kot arhitekt dela v podjetju Voa Associates, kjer gradijo nekaj njegovih večjih zgradb. Izrabila sva prednosti »novih tehnologij« in intervju opravila prek internetne telefonije.

Kako se danes vidi Evropa, Slovenija, skozi oči Američana?
»Mogoče je odstotek, še manj, Američanov sploh slišal za Slovenijo. Če domačinu rečeš, da si iz Slovenije, te čudno pogleda. Prva stvar, ki mu pade na pamet, je, da je Slovenija ex-Sovjetska zveza. Ko mu razložiš, da nismo od tam, te vpraša, ali smo bili nekoč del Češkoslovaške. Ko mu poveš, da niti ta opcija ni ok, ne ve, kam bi nas dal.«

Kaj pa Evropa kot celota? Ne toliko iz geografskega stališča, zanima me, ali je Stara celina »faktor«, ki ga povprečen Američan upošteva?
»Američani se ne obremenjujejo s preostalim svetom. Živijo v svoji državi in preostali svet jih ne briga preveč. Evropo mogoče vidijo kot ekonomsko silo, ampak se ne pustijo ustrahovati. Saj veš, malo jim zatežiš, pa te bodo takoj napadli. Srečati moraš človeka, ki je veliko potoval ali pa ima sorodnike zunaj ZDA, da bi od njega resnično kaj zvedel o Evropi. Poznajo pa klišeje o Italiji, Parizu, Londonu.«

Najbrž tudi mi vidimo Ameriko stereotipno, po predstavah iz filmov …
»Ja, ampak lahko potrdim, da je skoraj vse, kar se vidi v filmih, res.«

Zakaj si se ti odločil za odhod v ZDA?
»Ko sem končal faks v Ljubljani, sem se vrnil v Koper in sem imel Slovenije čez glavo. Vedno ista pesem, tudi kar zadeva službo, vedno samo mali projekti. Želel sem oditi nekam, kjer imaš možnost delati na projektih svetovnega merila. Slovenija me je začela dušiti, želel sem si odpreti obzorja in spoznati svet.«

Čez lužo si odšel kot podiplomski študent …
»Ko sem razmišljal, kam bi šel, sem imel v mislih Italijo, pa me ni preveč mikala, tudi Anglija ne. Nemško, špansko ali francosko ne znam in sem si rekel, grem pa v ZDA. Vsi govorijo, da je Amerika dežela priložnosti. Kar drži. Mislim, da je glede možnosti to najboljša država na svetu. Na internetu sem iskal podiplomske študije arhitekture. Vedel sem, da spet ne gre kar tako priti tja in dobiti službo. Prijavil sem se na pet univerz in sprejeli so me na tej v Illinoisu.«

Si si vpis urejal sam ali si imel v tujini kakšne povezave, naslove?
»Ne, ne, vse sam. Cele kupe birokracije je bilo, še v Zagreb sem moral hodit delat neke izpite.«

Je bila šola to, kar si pričakoval?
»Bila je desetkrat več, kot sem pričakoval.«

V kakšnem smislu?
»To je še ena stvar, ki se je v Sloveniji ne zavedamo. Dokler ne greš ven, sploh ne spoznaš drugih stvari, sploh ne veš, kaj se v svetu dogaja. To moraš spoznati na lastne oči. Saj res, da mi je dala ljubljanska arhitektura dobro podlago, ne nauči pa te top zadev. Ko sem začel študirati v Illinoisu, mi je to odprlo oči. Ko se zdaj pogovarjam s prijatelji arhitekti iz Slovenije in jim razlagam o določenih stvareh, ki se dogajajo tukaj, sploh ne vedo, o čem govorim. Tukaj je čisto drugačen svet. Šele tukaj spoznaš, kaj Sloveniji manjka.«

Kako je s sprejetjem v okolju? Si imel kot tujec kakšne težave?
»Ne, super je bilo. To imajo zelo dobro urejeno. Ni nacionalizma, ker smo praktično vsi tujci. Od koderkoli si, te lepo sprejmejo. Na univerzi so bili ljudje iz 89 držav. Vsi smo bili prijatelji, skupaj smo bili kot velika družina. Tudi Američani niso bili drugačni do nas, bili so zelo odprti. Edina težava je rasizem. Mesta se delijo na belce in črnce, to se še vidi.«

Prej si, kot mnogi, državo označil kot deželo priložnosti. Kako ti je uspel korak iz šolanja v samostojno delo?
»Hah, v Ameriko sem prišel v najslabšem trenutku. Amerika je cvetela do 11. septembra, jaz sem prišel mesec prej, potem pa se je vse zrušilo. Ekonomija, trg dela, vse je padlo. Ko sem končal faks, sem hodil na intervjuje, vsi so bili navdušeni nad mojim znanjem, ampak preprosto niso imeli dela zame. Potem sem dobil službo prek kolega v podjetju, v katerem delam še zdaj. Sicer pa v Ameriki šola ne pomeni kaj dosti, cenijo predvsem tvoje delo in izkušnje.«

Za kakšno podjetje gre?
»To je srednje veliko podjetje, ki deluje po vsej Ameriki. V Chicagu nas je 150, biroje pa imamo še v Washingtonu, Orlandu in Columbosu.«

Si razmišljal, da bi odprl tudi svoje podjetje?
»Seveda, ampak dokler nimaš zelene karte, ne moreš nič. Jaz imam delovno vizo, ki pa je vezana na delodajalca, on jo plača, in mimo njega ni mogoče delati. Za zeleno karto zaprosiš sam, traja, preden jo dobiš, in kar nekaj stane. Ko jo imaš, imaš iste pravice kot Američani, le voliti ne moreš.«

Pri svojem delu si poleg ostalega naredil načrte za dve, tri bolnišnice. Je postala to tvoja specializacija?
»Ma v bistvu ne, bi ti moral drugače razložiti …«

Te bom kar jaz drugače vprašal. Kakšen je način dela v ZDA, v nasprotju z Evropo, Slovenijo?
»Chicago ima skoraj 8 milijonov ljudi. Samo downtown ima 2 milijona, več kot vsa Slovenija. Že to ti pove, da je Slovenija v primerjavi z ZDA mikroskopski trg. Malo ljudi, majhen trg, malo potreb, malo dela; vse je povezano. V Chicagu pa je ogromno ljudi in zato tudi ogromno denarja in potreb. Vse se širi, veča, trg je ogromen in podjetja se specializirajo za določeno stvar. V Sloveniji arhitekturna podjetja zagrabijo vse, kar dobijo, ker je dela malo. V ZDA pa si zaradi velikega trga tega ne moreš privoščiti, če nisi res super veliko podjetje. V našem podjetju so štiri skupine, vsaka je zadolžena za svoje področje. Jaz sem prišel v skupino za zdravstvene objekte in ne delamo nič drugega.«

Kako pa je z zaslužkom? Kolikokrat – tako predvidevam – višje so številke v Ameriki?
»Največja razlika, ki sem jo čutil med slovenskimi in ameriškimi podjetji, je, da ameriško ne gleda toliko tvoje šole, ampak tvoj portfolio. Ko si enkrat pri njih, pa te stalno gledajo, preskušajo in čim vidijo, da si dober, napreduješ. Za to te tudi pošteno plačajo. Nimaš občutka, da delaš za drobiž. Kolikor si dober, toliko si plačan. Po drugi strani pa te lahko odpustijo čez noč.«

Kaj moraš zagrešiti? Neposlušnost nadrejenemu?
»Ne, ne, sploh ne. Vse je odvisno od trga. Podjetje za neki projekt zaposli 20 ljudi. Ko se projekt ustavi in ni novega, se višek ljudi odpusti. Odpustijo pa seveda neaktivne.«

Kakšni so urniki? Ko sem te prej poskušal dobiti, si mi odpisal, da si še v službi. Takrat je bilo pri vas kakšnih 6 popoldne. V Sloveniji se povečini neha delati okoli treh, štirih.
»Tukaj se dela 40 ur na teden, 8 ur na dan, nič posebnega. Mogoče so samo urniki malo zamenjani. Ponavadi delam od 8.30 do 16.30. Danes sem se še malo zadržal zaradi nekih obveznosti. Je pa fajn, da imamo fleksibilen urnik in lahko teh osem ur oddelam kadarkoli. Sicer pa ne pretiravam, oddelam tistih osem ur in čao. Kolegi pa mi pravijo, da se v Sloveniji baje dajejo med sabo, kdo bo imel več nadur. Jaz ne živim samo za službo.«

Poleg arhitekture se ukvarjaš še z industrijskim dizajnom …
»To je bolj za zraven. Hobi. Ko si enkrat arhitekt, delaš marsikaj.«

Za šminko?
»Za šminko, ja. Nisem preveč usmerjen v to.«

Kako je, ko vidiš svojo lučko na tuji mizi, kako, ko se sprehodiš mimo »svoje« stavbe?
»To je fantastična stvar. Sicer ti moram povedati, da nobena moja zgradba še ne stoji, sta pa dve, ki se trenutno gradita. Arhitektura je poklic, ki ti da zadovoljstvo. Imaš produkt, ki ga deliš z vsem svetom.«

Je poklic arhitekta eden izmed tistih, ki bi jih lahko uvrstil v kategorijo svobodni?
»Ne, to sploh ni res.«

Si odvisen od naročnika, delodajalca?
»Svobodnih arhitektov je zelo malo. Samo najvišja špica. Ti ljudje dobijo naročilo stranke, ki ne gleda na ceno in želi imeti ime arhitekta. Ti arhitekti naredijo umetnino in desetkratno zaračunajo. Pri navadnih arhitektih pa je naročnik šef.«

Torej kot arhitekt nisi samostojen?
»Tega se naučiš s časom. Saj je lepo hoditi v šolo, ampak to ni resnično življenje. Fora je v tem, da pride k tebi naročnik in ti reče, jaz potrebujem bolnišnico, ampak moj budget je sto milijonov dolarjev. Zraven dobiš še bukvo pogojev. Delaš lahko, kar ti paše, v mejah normale, samo da ne greš čez budget. Naročnik seveda potem še pove, to ja, to ne. Umetnost pa je v tem, da narediš nekaj, kar je všeč ljudem in je hkrati v mejah budgeta. Podobno je z glasbo. Poceni jo moraš narediti, biti mora všeč folku, potem pa jo lahko prodaš.«

Primer. Naročnik želi, da zrišeš nekaj, kar je v nasprotju s tvojo idejo o arhitekturi. Boš dvignil roke?
»Ne, to je neumnost. Konkurenca je ogromna, grebsti se moraš za vsako stvar. Ne boš rekel, pojdi k mojemu sosedu. Naročniku skušaš razložiti, zakaj se tako in tako ne da narediti. Pridejo pa trenutki, ko ti reče ne, nimamo denarja, da bi naredili tako, ali pa, imamo drugačne ideje o tem in tem. Potem pač zamižiš in narediš tako, kot želijo. Če je kaj očitno ‘mimo’, pa poskušaš zakamuflirati, da ti stroka tega ne očita.«

Koliko poznaš slovensko arhitekturno sceno?
»Malo ali nič. Pa saj se v Sloveniji ne dela nič, kar bi končalo v medijih.«

Dobro, vsaj ko se vračaš domov, opaziš razlike. Se ti ne zdi, da zadnja leta prevladuje predvsem instant arhitektura velikih nakupovalnih središč?
»To je normalno. Arhitekturo vedno vleče potreba trga. Dela se, kar se uspe prodati.«

Nekje si dejal, da je dobro sprojektirana stavba lepa in funkcionalna. Je sploh mogoče zadostiti vsem merilom estetike in vsem merilom funkcionalnosti, ali se je treba odrekati enemu na račun drugega?
»Seveda delaš kompromise. Estetike ne moreš definirati. Neka stvar je nekomu všeč, drugemu ne. Funkcionalnost oceni tisti, ki stavbo uporablja. To se recimo da zmeriti. Estetike pa ne moreš, je relativen pojem.«

Tudi za Koper si naredil nekaj rešitev. Kakšna je realizacija tega?
»To je bilo … za diplomo sem naredil novo železniško postajo. Seveda sem pretiraval, ker je bila šolska naloga, a vseeno, železniška postaja nima prihodnosti v Kopru. Naredil sem tudi dva stadiona, tudi čisto teoretično.«

Poznaš stanje glede prostorov Univerze na Primorskem?
»Vem le, da se bo obnavljala Armerija-Foresterija.«

Na razpisu je zmagala mlada skupina arhitektov, nad čemer stari slovenski arhitekturni mački niso bili ravno navdušeni. Bilo je kar nekaj polen pod noge.
»Ne poznam ozadja, ampak že kar si omenil, nazorno govori o sceni s Sloveniji. Premalo je dela, preveč arhitektov. Vsak se grebe za vse. Stari mački držijo svoj lobi, v mladih talentih vidijo grožnjo, in bedaste igrice so tu. V ZDA je drugače. Toliko je dela, da se s takimi stvarmi ne ukvarjamo. Tudi ni natečajev, so samo naročniki, ki iščejo podjetja, specializirana za delo na določenem projektu.«

Če presedlava na nearhitekturni sklop. Ukvarjaš še tudi z web in grafičnim oblikovanjam, avdio-video zadevami. Je danes pomembno, da to obvladaš, ali delaš to zaradi hobija?
»Bolj zaradi hobija. Z webom ni več biznisa, saj to zna vsak mulc. Naredim si svojo stran in to je to. Z grafičnim oblikovanjem sem se bavil, ko sem bil še študent v Ljubljani. Glasbo sem imel rad že od mladega. Sicer pa ti zelo pomaga, če znaš več kot drugi. V svojem podjetju sem recimo posnel promocijski video. Trenutno se poleg arhitekture ukvarjam samo še z glasbo. Snemam svoje komade in tu in tam vrtim po klubih.«

Elektronika?
»Na začetku, v Sloveniji, sem imel kar nekaj bandov, smo bili rockerji. Ampak v Sloveniji z glasbo ni kruha. Ja, zdaj delam trance.«

Se da prodati?
»Tukaj se da vse prodati. V Kopru ti na koncert pride 50 ljudi, v Chicagu isti koncert obišče pol Slovenije. Določen odstotek populacije vedno zanima neka zvrst. Tukaj je pač populacija večja.«

Če bi torej svoj film Ko umiraš posnel v Chicagu, bi bil zdaj slaven režiser?
»Mogoče pa res. V Ameriki imaš tudi festivale amaterskega filma. Tekmuje se. Problem tukaj je le, da nisem ‘v giru’. V Kopru so bili vsi sodelujoči moji frendi, poznaš mesto, lahko si izposodiš opremo. V Chicagu nimam prijateljev, ki bi z mano snemali film, tako da bi bilo težko.«

V Kopru si se snemanja lotil dokaj gverilsko …
»Delal sem z Matjažem Primcem, prišel je z osnovo scenarija in skupaj smo ga dodelali. Ker imam veliko izkušenj, sem se lotil kamere, tona, vsega. Napumpala sva kolege, da so igrali, budget je bil naš čas in prazne videokasete. Rezultat je bil kar dober. Bili smo na dveh festivalih. Ko gledam nazaj, vidim, da bi človek delal z guštom še naprej. Saj so v Kopru študentje še naprej snemali. Če bi si lahko privoščili še malo boljšo opremo in igralce, lahko narediš film za kino. Ampak spet se vprašaš, zakaj, če pa v Sloveniji ni mase, ki bi to gledala, in stroški se ne pokrijejo.«

Klišejsko vprašanje za konec. Kakšni so tvoji načrti – ostajaš v ZDA ali se vračaš v Slovenijo?
»Čeprav je Amerika super stvar za službo, za življenje ni kaj prida. Ameriški način življenja Evropejcem ne ustreza preveč. Še vedno sem Mediteranec.«

Tu in tam je treba »odmarati«.
»Ja. Ampak, saj niti ne drži, da se v Ameriki toliko dela. Le življenje tukaj mi ne diši, nismo na isti valovni dolžini. Oni se pogovarjajo samo o baseballu in ameriškem nogometu, mi o ‘našem’ nogometu. To je recimo ena izmed tipičnih točk, kjer se ne najdemo.«

Torej – načrti.
»Kakšno leto nameravam ostati v ZDA, nato bi šel v Evropo. Ne nazaj v Slovenijo. Osebno bi šel najraje v kakšno večje evropsko mesto, recimo London ali Madrid.«

Slovenija ni alternativa?
»Ne verjamem. Slovenija je ena najlepših držav za živet. Biznis pa je sto let za Ameriko. Saj ne, da bi bili nesposobni. Premalo nas je, ni trga.«

Objavljeno v Kažinu, maja 2005

Povezave:

• Uradna spletna stran Davida Osivnika
  

---

Social Networking:Obvesti ostale o tem članku / Share This Post