Miha Jesenšek: mreža

Xun je sedela na kolenih učiteljice in razredničarke Marije Črnčič in zbegano poslušala njeno prigovarjanje, naj se vendarle pridruži svojim sošolcem pri jutrišnjem obisku gledališča. “Ni se ti treba bati, predstava bo zanimiva,” ji razlaga učiteljica Marija, meni čez ramo pa, da je morda na Kitajskem gledala opero, pa se zdaj boji, da bodo pri nas enako “vreščali”. Xun Miao Pan je stara deset let in obiskuje Osnovno šolo (OŠ) Janka Padežnika v Mariboru. Njena družina je v Maribor prispela letos, Xun pa se je znašla v petem razredu slovenske osnovne šole, ne da bi znala eno samo slovensko besedo. Pri nas tuje otroke vpisujejo v razrede glede na starost in ne glede na to, kako dobro obvladajo slovenščino. Prisede Ming Jia Qiu, ali Čača, kot jo kličejo sošolci, in začne učiteljičine besede simultano prevajati v kitajščino. Ko jo vprašam, kje in kdaj se je naučila slovenskega jezika, mi odgovori v slovenščini z mariborskim naglasom: “Stara sem bila štiri leta, bilo je poletje leta 1998, ko smo iz Avstrije z družino prišli v Maribor. Nemško sem že znala, slovensko pa sem se tudi hitro naučila, po dobrih 14 dneh sem se o osnovnih stvareh že sporazumevala v slovenščini.” Ko jo vprašam o kulturnem šoku, se nasmehne in pravi, da večjih težav ni imela, le na hrano se je navajala dalj časa.

Multikulturno šolsko okolje
V učilnici so poleg Čače in Xun še trije Kitajci, Čačin brat Ming Hao ter brat in sestra Yi Yi Liu in Yi Hua Liu, dve učiteljici in pedagoginja ter Čača, ki suvereno preklaplja med slovenščino in kitajščino. Pedagoginja Ksenija Popošek jo pohvali, da ji jeziki gredo zelo dobro in da je vzorna učenka. Čača pove, da se bo vpisala v gimnazijo in da želi postati prevajalka. Brat Ming Hao je dober telovadec, logik in matematik. Yi Hua bo odšla na gostinsko šolo, njenega brata pa zanima računovodstvo. Zadovoljna je tudi ravnateljica Sonja Filipič. “Kitajski otroci so krasni, uspešni, lepo vključeni. Načeloma jih starši angažirajo v svojih poklicnih dejavnostih, kot so trgovina in gostinstvo; še posebno vesela pa sem, da bo Čača nadaljevala šolanje na gimnaziji in kasneje študij na fakulteti. Družina jo podpira, ta pot je pri njej zelo realna in verjamem, da ji bo uspelo. Zdi se mi, da je to največ, kar lahko kitajskemu otroku v našemu okolju želimo.”

Skupaj s Xuninimi sošolci iz 5. a razreda si na prenosnem računalniku ogledujemo videoposnetke, ki jih je Marija Črnčič posnela med individualnim poukom z mlado kitajsko učenko, s katero sta šele na začetku študijske poti, po kateri uspešno hodi Čača. Črnčičeva razlaga, da slovensko-kitajskih učbenikov ni, prav tako ni sistemske rešitve, kako delati z mladimi migranti. Na OŠ Janka Padežnika so se zato znašli po svoje. Izkušnje imajo z Romi pa z Moldavci in uspešno jih uporabljajo tudi pri vključevanju mladih Kitajcev v pouk. Nekaj sredstev dobijo od ministrstva, a premalo. Manj kot dve dodatni uri na teden za slovenski jezik ne zadoščata, učiteljice opravljajo tudi nadure. “Uporabljam kitajski slovar na spletu, tudi na šoli smo letos kupili dodatno literaturo. Pripravljam delovne liste in z otroki delam individualno,” pove Petra Lebar, ki na šoli skrbi za učno pomoč učencem Kitajcem. Doda, da je težko, a je trud poplačan, ko vidi, da lahko njeni učenci berejo slovenske učbenike in sledijo pouku. Črnčičeva pa ugotavlja, da je lažje tistim tujcem, ki v Slovenijo pridejo že zelo mladi, ko jim gre jezik hitro v uho.

Pri Xun je težje, saj bi morala pri desetih letih slediti pouku slovenščine v petem razredu, pa komaj razume in pove nekaj slovenskih stavkov. A njena razredničarka verjame, da ji bo uspelo. “Začeli sva s številkami, saj so bile sprva arabske številke edina vez med slovenskim in kitajskim jezikom, ki sva jo obe znali napisati na papir,” razlaga, “v matematiki pa je Xun zelo dobra in prekaša mnoge sošolce.” Xun posluša, in ko jo učiteljica vpraša, naj našteje dele telesa, zavzeto sodeluje. Vidno je vznemirjena, saj mora “recitirati” pred občinstvom, a ji vendarle uspe. Tudi računsko nalogo množenja reši brez težav. Učiteljica jo pohvali in doda: “Čeprav je naporno, rada delam z njo. Včasih morda od deklice pričakujem preveč in takrat se skušam vživeti v njen položaj. Le kako bi bilo, če bi morala jaz odgovarjati v kitajščini? Včasih pa me Xun preseneti prav v trenutku, ko so moja pričakovanja zelo nizka. Učila sem v prvem razredu in te izkušnje s pridom izkoristim pri Xun, čeprav je petošolka. Postopek opismenjevanja je podoben, ne glede na leta.” Xun medtem iz torbice potegne knjigo z Andersenovimi pravljicami. Doma jih je prebrala v kitajščini, v šoli berejo slovensko verzijo. “Spoznala je slovensko abecedo, zna po nareku pisati povedi,” jo pohvali Črnčičeva.

Tutorski sistem že v osnovni šoli
Pristopi desetletna Tinkara Ketiš, Xunina sošolka in tutorka, ki s Xun sedi v klopi, pomaga pa ji tudi med odmori, po pouku, in razlaga, kako je bilo, ko sta se spoznali: “Nič se nisva razumeli, malo sva mahali z rokami in podobno, a na koncu sva se vse zmenili.” V šoli so ponosni na projekt tutorstva, ki ga vodi pedagoginja Ksenija Popošek in preko katerega slovenske učence povezujejo z migranti. Ugotovili so, da je v nekaterih primerih otrokom lažje, če jim pri učenju in pri drugih opravilih pomaga vrstnik, ne pa učitelj. Tako so razvili tudi svoj model dela z otroki migranti: kitajskim šolarjem pri učenju in vključevanju v družbo pomagajo sošolci in učitelji. Če sodelujejo, je lažje prebroditi kulturne in jezikovne razlike. In čeprav se na prvi pogled zdi, da se našim šolarjem in učiteljem s tem nalaga dodatno delo, je jasno, da v stiku in delu s sošolci iz drugih kultur in jezikovnih prostorov pridobijo veliko tudi sami. OŠ Janka Padežnika je multikulturna, učenci se že kot malčki naučijo strpnega sobivanja v okoljih in situacijah, ki bodo kasneje del njihovega študija in življenja v Sloveniji ali v tujini.
Učiteljice posebno pozornost posvečajo tudi sodelovanju s starši kitajskih otrok. Hodijo na njihove domove, da se o podrobnostih učnega procesa pogovorijo z njihovimi starši. S tistimi, ki so prišli iz Avstrije, so se sprva sporazumevali nemško, zdaj pa tudi starši že rečejo kakšno po naše. Pomagajo tudi otroci, kakršna je Čača, ki prevajajo iz slovenščine v kitajščino in nasprotno. “Na začetku je bil to velik izziv za šolo,” pravi ravnateljica Filipičeva, “zato nam je dragoceno, da imamo danes v naši šoli kitajske otroke, ki že znajo slovensko in lahko s prevodi pomagajo svojim kolegom in staršem, ki se jezika še učijo. Tisti, ki znajo oba jezika, so resnično pomemben vezni del v sporazumevanju.” Zadovoljni so tudi starši. Yanli Qiu je mama dveh šolarjev in je zelo zadovoljna z okoljem in s šolo. “Svoje otroke sem vpisala sem, ker imajo v tej šoli dobre učitelje, ki se šolarjem še posebno posvetijo. Vesela sem, da se poleg slovenščine lahko učijo tudi drugih tujih jezikov, predvsem pa, da so bili moji otroci lepo sprejeti in imajo v šoli mnogo prijateljev,” je povedala gospa Qiu, ki jo mnogi Mariborčani, ljubitelji kitajske hrane, že poznajo. Družina Qiu se v mestu ob Dravi namreč ukvarja z gostinstvom.

Objavljeno v tedniku 7 dni (ČZP Večer, Maribor), 7. 1. 2009