Kakovost stane

Večkrat poslušam očitke, češ da naj bo znanje namenjeno vsem in ne samo izbrancem. Da morajo skozi visokošolski proces tudi (pod)povprečni. Da je treba zapolniti raznovrstne poklice in, nenazadnje, da cilj vseh študirajočih ni postati visokokvalificirani raziskovalec. Drži, pomembno je, da se čim več ljudi izobrazi, a nikakor ne na račun nižanja standardov študijskih programov. Univerza tudi ne sme prilagajati programov povprečju zgolj zato, da bi zadovoljila potrebe trga delovne sile. Univerza ni zgolj hiter servis gospodarstvu. Povezave so pomembne, a ne take, ki s “turbo” pristopom promovirajo predvsem idejo količine, ki prevladuje nad kakovostjo. Ali povedano drugače, visokošolskega prostora ne bi smelo toliko zanimati, ali bo v kratkem času do »papirja« za vsako ceno spravila čim več ljudi, temveč da bodo tisti, ki bodo dosegli določeno stopnjo izobrazbe, tudi posedovali temu primerno znanje. Naloga univerzitetnega okolja, kot jo sam vidim, je, da si prizadeva za ustvarjanje nadpovprečnosti in poskrbi predvsem za pogoje, ki bodo nadpovprečnost spodbujali.

Da bi končno kakovost dosegla, potrebuje univerza poleg potencialno nadpovprečnih študentov tudi nadpovprečne predavatelje, obojim pa mora zagotoviti temu primerno delovno okolje in resurse. Skupek da intelektualno klimo, v kateri se lahko rojevajo nove ideje. Ta skupek seveda ni zastonj in zato se čudim tistim, ki še vedno menijo, da se lahko gremo top znanost z minimalnimi finančnimi vložki. Zgolj s prispevki države bomo še dolgo »capali« za vodilnimi svetovnimi univerzitetnimi središči. Pa ne zato, ker doma ne bi imeli potenciala - predvsem zaradi tega, ker potencialu ne moremo nuditi ustreznega delovnega okolja. Zato so šolnine, kot dodana vrednost obstoječemu univerzitetnemu budgetu, smiselne. Prvič, ker bi univerzi omogočale, da bi tako pridobljen denar investirale v resurse, in drugič, ker bi zajeten odstotek bodočih študentov premislil, ali je smiselno na svoj račun zabušavati nekaj naslednjih let.

Zmagovita formula odlične univerze tako združuje uvedbo šolnin (za investicije v človeške resurse in delovno okolje), višanje kriterijev (tako odpadejo bleferji, predvsem tisti, ki si šolnino lahko privoščijo) ter hkratno uvedbo štipendijske politike za socialno šibke, a potencialno uspešne študente. Trik seveda ni v tem, da univerza ustvarja kupe globalni znanosti nekonkurenčnih, a matici lojalnih diplomantov, ki sledijo toku. Zmagala je takrat, ko ji uspe izobraziti posameznike, ki tok usmerjajo, da mu drugi nato sledijo.

Objavljeno v Kažinu, 15. decembra 2006