“To je velik dnar.”

Video s spletom flirta že dolgo, vsaj od takrat, ko so se razširile širokopasovne povezave, ki so omogočale prenose večjih (video) datotek v razumnih časih. Po webu 2.0 pa je premikajoča slika dobila nove spletne dimenzije. Video na zahtevo, video kar tako, video v online družbenih omrežjih, kot sta Facebook in MySpace … Zdi se, da je prisoten povsod. Celo medijske hiše, ki so do nedavnega skrbele samo za tekst in foto produkcijo, so se vrgle v video. Delo fura svoj TV studio, Dnevnik je prav tako močan – iz RTV-ja vztrajno vleče televizijski kader, lastno novinarsko videoprodukcijo ima tudi Večer. Žurnal24 se je spečal celo s televizijci, spletni mediji (npr. Vest) pa sploh s pridom uporabljajo video kanale.

V tujini ni nič drugače: časopisne hiše na spletu objavljajo video prispevke. Economist je sicer močnejši z avdio zapisi, a ponuja tudi video. Guardian prav tako. Financial Times rad objavlja multimedijske preplete fotografij, skic in videa, New York Times ima močno video sekcijo. Na spletu so s svojo primarno video produkcijo tudi (R)TV hiše, kot sta CNN in BBC, v Sloveniji pa dominirata RTV-jev MMC in Pro Plusov portal 24ur.

Blogi in ostali grassroots portali so prav tako polni videa. Sploh ker lahko danes vsak z minimalni stroški in znanjem ustvari dober ali celo nadstandarden video izdelek, ki se lahko kosa s produkcijami medijskih hiš, ki snemajo z več (deset)tisoč evrov vredno opremo in si lahko privoščijo še številčno terensko ekipo ter profesionalno montažo. Video je v času, ko so se povezali poceni in mobilna video oprema, domača računalniška montaža in splet, postal dostopen masam.

YouTube mu je dodal le še zadnji, a odločilen spin. Po YouTubu splet, še manj pa video, nista več takšna, kot sta bila. To skrbi tudi klasične medijske hiše, sploh po letošnjem 22. in 23. novembru. Iz kalifornijskega San Francisca in japonskega Tokia je YouTube prvič oddajal v živo. Kar pravzaprav ni nikakršna novost, saj mnogi že leta oddajajo v živo tudi prek spleta. A tokrat je live šel gigant, spletno družbeno omrežje, ki mreže med ljudmi ustvarja z videi, ki jih snemajo uporabniki sami. Samo januarja letos si je v tridesetih dneh 79 milijonov uporabnikov ogledalo več kot tri milijarde videov. Že lansko leto pa je zgolj YouTube ustvaril toliko spletnega prometa kot celoten (!) svetovni internet v letu 2000.

Ko te številke vidijo zaposleni v oddelkih za marketing, se jim zasvetijo oči, takoj ko uporabniško maso preračunajo v oglaševalske potenciale in prihodke. Povejte jim še, da lahko oglašujejo ciljno, saj imajo od vsakega uporabnika podatke o geografski lokaciji, od večine pa še o starosti, spolu, hobijih in drugih potrošniško-družbeno-političnih osebnostnih vzorcih. Ali kot je rekel Jonas: »To je velik dnar.«

YouTube je do zdaj uspeval, rasel in gradil svojo velikansko maso uporabnikov zgolj s tem, da je razvil in brezplačno ponudil najboljšo video platformo. Zdaj dodaja še video v živo, ki ga organizira in producira po zakonitostih spleta in ne TV-ja, kot so to do zdaj počele medijske hiše. Make no mistake (ali, kot zna frazo uporabiti naš PM, naj ne bo nobenega dvoma), zvezda je rojena.

Objavljeno v Kažinu, decembra 2008