100 dni po Olimpijadi

V zadnjem letu se je na Kitajskem govorilo o velikih spremembah, ki se bodo v državi gostiteljici olimpijskih iger zgodile ravno zaradi dogodka dogodkov. Češ da se bo Kitajska spremenila, ker so vanjo uprte vse oči. Da bo to morala storiti pod pritiskom svetovne javnosti. 100 dni po OI je pravi čas, da postavimo vprašanje, ali je do sprememb dejansko prišlo. Odgovor je jasen: figo! Vsaj ne do takih, kot jih je pričakoval Zahod.

Včeraj sem se pogovarjal s kolegom iz Pekinga. Nasmehnil se je in dejal: »Kitajska Partija je premočna, da bi zaradi olimpijskih iger prišlo do večjih sprememb.« V enem stavku je zajel bistvo. Kitajska je velika in močna, njena moč pa je skoncentrirana v rokah organizacije, ki z državo upravlja, kot smo znali citirati, »bez ogranićenja trajanja mandata«.

Prvič, olimpijske igre so bile za Kitajsko res »sitnica«. Atene so v organizacijo vpele celotno gospodarstvo države; v mnogih prejšnjih gostiteljicah se je država zaradi Olimpijade močno zakreditirala. Toda investicije v Pekingu so v primerjavi z investicijami, ki se mesečno dogajajo zadnjih trideset let na ravni cele Kitajske, zanemarljive. Več kot milijarda in pol ljudi postavi tudi največje globalne športne dogodke v drugačen kontekst, kot smo ga navajeni v evropskem prostoru.

Drugič, olimpijske igre so vendarle zgolj športni dogodek in kot take ne morejo in ne smejo bistveno vplivati na gospodarske, politične in podobne dogodke ter interese suverene države. Športniki so na to dejstvo sami opozarjali, ko so agitirali za izstop politike iz iger.

Tretjič, Kitajska se je organizacije lotila z začrtanim ciljem: da svetu pokaže, da je postaja velesila ter da je nanjo treba računati. Nikjer v agendi ni bilo določeno, da se bo to storilo na račun popuščanja Zahodu. Kitajska je pokazala, da lahko stvari uspešno izvede po svoje, po sistemu, ki ni nujno kompatibilen z našimi družbenopolitičnimi, gospodarskimi in drugimi pogledi.

Četrtič, Vlada = Partija = Kitajska. Ali, poenostavljeno, kot se odloči državni vrh, tako diha država. Nič ni pomagalo, da se je svet obregnil ob kršenje človekovih pravic, da so evropske in ameriške medijske hiše opozarjale na cenzuro svojih kolegov na Kitajskem, da je civilna družba organizirala proteste v podporo svobodnemu Tibetu in da so se mnogi netizeni zgražali nad filtriranjem spletnega prometa. Kitajci so nam mirno postavili ogledalo in s konkretnimi primeri pokazali, da onkraj kitajskega zidu nismo nič boljši. Iz perspektive se zdi, da s svojimi kritikami pravzaprav nihče ni mislil resno. Da je šlo zgolj za manjše upore zaradi upora samega in zaradi statistične zabeležke.

Američani vedo, kako zelo so zadolženi na Kitajskem. Če ne bi bilo v igri denarja, Kitajcem zagotovo ne bi dopustili, da na globalnem odru triumfalno demonstrirajo svojo moč: da organizirajo najdražje olimpijske igre doslej, da pošljejo človeka v vesolje, in nenazadnje, če karikiram, da izpeljejo še tekmovanje za Miss sveta in osvojijo prvo mesto. Vse v zgolj enem letu.

Objavljeno v Kažinu, novembra 2008