Megi: Danes je kurac postal že prodajna poteza

Nejc Križan Žagar aka Megi – rojev v Ljubljani, star 23 let. Na Obalo je prišel, ker sta se starša tukaj zaposlila. Prva punca, ki jo je poljubil, je bila črnka Mariza. Po osnovni šoli je na Gimnaziji Piran naredil dva letnika, potem je enkrat padel, ponavljal in se izpisal. Vpisal se je tudi na Trgovsko, a pravi, da ga sploh ne poznajo, ker se je tam pojavil samo na enem izpitu. Pri šestnajstih se je zaljubil v Radio Tartini in nadaljeval z glasbo. Letos je izdal svojo prvo ploščo Marijino vrizlovzetje. Misli, da bo končal v porno industriji.

Začniva pri fundamentih. O rapu in hiphopu se veliko govori, najbrž pa je kar nekaj takšnih, ki ju ne ločijo. Ali še vedno drži tista osnovna definicija, da je rap govorjenje v rimah na ritem enega beata, pri hiphopu pa gre za kulturo, za način življenja ljudi, ki prakticirajo rap, breakdance, DJ-janje in grafitarstvo?
»Uf, kaj pa vem. Čim se je vmešal denar, je nastala cela zmeda. Že tisti, ki kao živijo hiphop, ga v bistvu ne živijo oziroma ga živijo samo zato, da pridejo do denarja. Zdi se mi, da se lahko hiphop deli samo še na tiste, ki to delajo zaradi keša, in tiste, ki to delajo zase in za ljudi okoli sebe. To ni več to.«

In kako si ti padel v to zadevo?
Moraš uporabiti neki način izražanja. Kvačkati ne znam, marsičesa ne znam delati, peti tudi ne znam … Mislim, da sem se hotel samo izraziti. Nisem ciljal na profesionalnost, nimam kakih ambicij.
Nekako sem se tega lotil zaradi sebe, ker se mi zdi neumno, da bi delal glasbo samo za keš. Dobro, v Ameriki imajo neko industrijo in trg, kjer stvar teče. Potem pa so začeli ti naši raperji čisto po ameriško … V bistvu bi moral biti tiho, ampak je vse preveč fake, da bi molčal. Sam sem hotel narediti iskren izdelek. Malo bolj pristen od tistega, kar sem slišal. Čeprav ne, da bi preposlušal več, kot je nujno.«

O tebi se ravno ne širijo zgodbe in bajke, kako si se vrgel v hiphop, kakor pri mnogih slovenskih raperjih.
»Ne, jaz sem bil prej v čisto drugih poslih. Devet let sem igral košarko, s Sašom Ožboltom, ki je zdaj pri Olimpiji. Nekoč sem potem prišel na radio, s kolegico manekenko, ki je imela intervju. Naslednji dan sem bil na radiu, kot da sem tam doma. Takrat sem tudi pustil šolo, potem sem odšel za kratko v Ljubljano in zadnjih sedem let sem bil praktično zaprt v studiu. Zato me tudi ni na lokalni sceni.«

Brez glasbene podlage?
»Štiri leta sem igral bobne. Malo glasbene šole, teorije, ampak nič resnega.«

Kako je s slovensko sceno? Globalno gledano ima rap svojo zgodovino, ki sega vse do črnske afriške glasbe. Je Slovenija kopija tistega, kar se je zgodilo v ZDA?
»Ja, mislim da smo stalno kopirali. Slabo kopirali.«

Kaj pa še bolj ozko – Primorska?
»Na Obali nekaj let sploh nisem bil zunaj. Poznam moje male, ki delajo z mano, Peti element.«

Pornostars?
»Ja, se poznamo. Drugače pa se mi zdi, da je vse, kar se je delalo na lokalni sceni, tu tudi ostalo. Splošno gledano pa scene sploh ni, ker ni placa. Ni infrastrukture in ni interesa. Interes mora prihajati z obeh strani, od mladih in starih. Ampak v naši občini je interes hotel in gost z berglo, ki se ne giblje zunaj hotela. Zato se tukaj nič ne razvija in zato je scena patetična.
Že v osnovi se ne moreš razviti. Hiphop kulturo je treba živeti, moraš biti notri. Pri nas to enostavno ni mogoče. Še če imaš psa, ga ne moreš peljati scat, ker ni trave. In ker ne živiš pravega življenja, se ne moreš izražati in delati česa novega. Delaš kopije in kopije in zdi se ti, da si fantastično originalen. V bistvu pa si – kopija. Ampak za to niso krivi mladi, oni bodo to zaštekali šele kasneje.«

Kaj pa študentsko življenje na Obali? Osnove vendarle so, univerza je tukaj, študentje prihajajo …
»Dobro je, da so ljudje tukaj in da se dogaja. Po drugi strani je stvar gnila. Pridejo sem in nimajo iskrene možnosti. Na Obali imamo nekaj šol, ki producirajo večje bebce, kakor so se vpisali.«

Nisi ravno privrženec šolanja?
»Vsi vemo, da moraš imeti neko izobrazbo. Ampak jaz gledam študente, ki prihajajo sem, takšne, ki nimajo staršev, da bi jim priskrbeli službo. Hočem povedati, da so odgovorna mesta že zasedena. Vsi, ki pridejo sem študirat, da bi pomagali pri razvoju obalnega turizma, se krepko motijo. Možnosti, da bi kdo ustvarjal, je malo. Na šolo gledam kot na ustanovo, ki te nekaj nauči, ti pa to znanje razvijaš. Tukaj pa se mi zdi, da te naučijo razmišljati samo, kako delati po navodilu in biti tiho.«

Vizualni vtis o hiphop kulturi, ki se je k nam razširil iz ZDA, je, da raperji veliko dajo na materialne dobrine.
»Absolutno.«

Koliko je ta ideja prisotna pri tebi?
»Jaz sem že večkrat povedal, da po duši nisem raper. Ne razmišljam in ne živim hiphop kulture. Ne poznam ljudi, dejstev, zgodovine. Ne vem, kje in kako se je stvar začela. Stvar me je enostavno prevzela in uporabil sem jo kot orodje, da sem se izrazil. Nikoli je nisem jemal kot hiphop. Sicer pa … ja, materialne stvari in hiphop gredo skupaj, to verjamem. Ampak tu postane vse skupaj še toliko bolj smešno. Kocka recimo pove, da so si sposodili avto od Koširja, in takšne scene … malo patetično. Dobro, fantje so mladi in če uživajo v tem, ni panike.«

Ti tega stila ne furaš?
»Ne, ne, ne, sploh ne.«

Se ti zdi denar pomemben?
»Glej, tako je. Kot človek si želim materialnih dobrin, ker želim nadaljevati svoje delo. Ampak moj denar ni povezan s hiphopom. Pri moji glasbi materialna dobrina ne igra nobene vloge in to, mislim, sem dokazal že s tem, da sem sam stiskal CD in organiziral koncerte brez vstopnine. In to samo zato, ker se mi je zdelo preveč smešno, da se zbere ekipa nekih raperčkov, ki živi v iluziji, da bo s tem zaslužila, potem pa pride tistih prvih 500 jurčkov in se zanje zagrebe še njihova založba. Potem se gredo zamere okoli tega denarja, ki bi ga že dvakrat zaslužili, če bi delali v tovarni. In to v manj časa, kot so ga porabili za prvo plato.«

Ti svojo deliš zastonj, dal si jo celo na internet, kjer jo lahko vsak brezplačno posluša. Avtorske pravice?
»Tri četrtine ljudi, ki se borijo za avtorske pravice, imajo od tega kako korist. Pa ne kot avtorji, ampak kot ljudje, ki so vpleteni. In tukaj se pobira denar, da so te, kao slovenske legende, tiho.«

Torej si se temu zavestno uprl?
»Jaz sem CD zavaroval pri SAZASU, mislim, da zato – ampak se ne spomnim točno – ker plata drugače ne more v trgovine. Sem jo hotel dati tudi tja, ker poznam ljudi, ki si je ne bi presneli z neta. Ali imajo original ali nič. Ampak ko vidim, da kakega raperja pobere založba in mu zaračuna za studio itd., od cedeja mu da eno čisto malo vsotico in še to jim mora vračati, da jim povrne denar, ki so ga vložili vanj … Nategujejo jih kot mačke, zato da jih dajo v trgovine in jih dvakrat porinejo naprej. To se mi ne zdi fer. Poleg tega ljudje, ki živijo na račun avtorjev, govorijo, da so avtorji ubogi zaradi nelegalnega kopiranja. Ampak če pomisliš, da se je pred dvema letoma v SAZASU med 40 ljudi razdelilo 800 milijonov tolarjev, na drugi strani pa avtorji nimajo za novi kitarski ojačevalec, se vprašaš, ali želiš biti tudi ti del tega. Sam rajši delam zastonj. Sicer ne dobim tistih 200 tolarjev, ampak niti oni ne dobijo drugih dva tisoč.«

Kaj pa založbe in cenzura? Pri rapu bi predvideval, da so na udaru predvsem besedila.
»Najbrž misliš, da se vsakega, ki bo rekel kurac, tudi cenzurira …«

… dobro, ne mislim ravno vsakega izgovorjenega kurca …
»V tem ni finte. Danes je kurac postal že prodajna poteza. Zato se marsikateri založbi zdi bolje, da raper te kurce čim večkrat izreka. Zato rajši govorimo o cenzuri v smislu, da ne smeš povedati, kaj misliš. Ampak danes smo že tako globoko v tej sceni, da ni veliko ljudi, ki bi jih založbe popravljale. Avtorji vedo, kako teče zadeva, in če želijo priti zraven, takih izdelkov sploh ne prinesejo. Zato lahko odgovorni v založbi reče, da ni nobenega cenzuriral. Res je, nihče ni bil cenzuriran, ker je cenzuro upošteval že pri ustvarjanju.
V Sloveniji imamo morda srečo, da smo majhni. Jaz sem porabil malo denarja, da sem se razpršil po državi, recimo toliko, kot da bi si kupil avto. Če bi želel to narediti v Ameriki, bi bila zgodba drugačna. Tam bi moral moj stric črpati nafto. Pri nas pa se da brez tega. Tako da … tisti, ki jamra in govori, da ne gre zaradi tega pa tega … Zberi se, ustanovi si društvo, ni ti treba vlagati kapitala; tata pozna sponzorja, mama pozna sponzorja, in to je to.«

V Sloveniji ima svoj oddelek za rap Nika.
»Ja.«

Katere so še založbe, ki delajo na tak mainstreamovski način?
»Menart, Dallas ima mogoče še kakšne raperje, Multimedija.«

Kako bi to imenoval? Soft rap?
»Ne. Eni so začeli delati z interesom, pa so se izgubili … Zame je glasba način izobraževanja in odraščanja. Brez zamere, ampak če bi dal svojemu otroku poslušati Kocko, bi mu povedal, da … ne vem, ne vem, ne vem.«

Kako si ti posnel svojo ploščo? Vse sam, ali si kombiniral?
»Čisto sam ne. S skupino z radia, s katero smo že dolgo skupaj. Benjamin Shock je delal beate in zadevo tudi produciral. On naredi beate, jaz napišem podlagico, tekst; včasih mi nastane podlaga prej, potem se to vrže gor, malo obrača, večinoma se dela ponoči. Zadnja dva meseca sem se malo umiril, zato me tudi ni toliko na koncertih in dokler se ne otopli, ne grem naprej, ker resnično potrebujem
malo pavze.«

Ali je pri rapu bolj pomemben beat ali besedilo?
»Odvisno od komada. Če si v baru, potem je najbrž bolj pomemben beat. Ampak če gledaš na hiphop kot na način izražanja, mislim, da je tekst še vedno v ospredju. Pomembno je, da poveš tisto, kar misliš. Mogoče pa je nekdo, ki je zrasel z beati, bolj zanje.«

Konkretno: kaj na tvoji plati bolj izraža tebe?
»Besedilo, absolutno.«

Če se poskušaš spredalčkati – vem da je to težko, pa vendar – kam bi se dal? Nekateri pravijo, da vlečeš na Eminema.
»Poslušam marsikaj. Težko bi se opredelil. Delam hiphop, ker se v druge smeri nisem glasbeno nikoli razvijal. Mogoče bo druga plata … ne vem, nisem se še odločil, ali bom sploh še delal glasbo.«

Ob izidu Bitchcrafta benda Strelnikoff je ovitek cedeja dvignil ogromno prahu. Tudi ti z Marijinim vrizlovzetjem nekako provociraš cerkvene kroge.
»Ma v bistvu …«

Je bil kak odziv z njihove strani?
»Ne. Mogoče, ker še ni bilo takšnega buma. Čeprav je bilo nekaj televizije, revij in tega … A če ne začnem provocirati na štiri oči, po mojem te scene ne bo. Se mi pa to Marijino vrizlovzetje zdi kar simpatično. Razmišljam, da bi CD poslal na Radio Ognjišče.«

Na tvoji spletni strani piše, da si vzhajajoča slovenska rap zvezda …
»Ha, ha, ha.«

Si zvezda?
»Ne še. Ampak ti povem, da če me bo prijelo … v Sloveniji ti ni treba biti sposoben, tukaj se moraš samo odločiti. Veš, kako je … Ko sem imel prvi koncert, so me začele klicati neke pičke, ki me prej pet let sploh niso hotele pogledati. Ko sem bil majhen, sem imel neke cilje, ki sem jih zdaj dosegel. Zvezda? Če mi bo pasalo, se bom odločil, in bom zvezda zagotovo postal.«

Ko sva ravno pri predstavnicah nežnejšega spola … med deveto in deseto zjutraj se na Tartiniju dosti govori o njih … Če ti postavim filozofsko vprašanje: Kaj je res in kaj ne?
»He, he, bolj malo od tega drži. Ampak moraš si malo popestriti življenje. To je moje veselje.«

Je na Obali zanimanje za glasbo, ki jo vrtite na stodvecelihosem?
»Ko si nov, te sploh ne jebejo. Mladi, ki smo se priključili na radio, smo pripeljali tudi mlajšo generacijo, ki je začela sprejemati starejšo glasbo. In hkrati starejše generacije ne moti neka bolj moderna glasba. Da osvojiš publiko, jo moraš res prevzeti. Mi imamo v glavi združevanje generacij. Zdi se mi, da se ljudje spreminjajo in z nami skupaj rastejo.«

Pokritost s signalom ni ravno velika.
»Piran … lovi več po Hrvaški, ker pač antena stoji tako … malo Izole, malo Kopra, ampak s tem se ne da preživeti, še posebej, če nisi mainstream. Smo medij in marsikdo bi nas rad kupil, pa ne zaradi tega, ker bi ga zanimal program, ampak da bi imel le še eno moč več za oddajanje svojega pranja možganov. A se ne prodamo, ker uživamo v tem, kar delamo. Ti pa rečem: če bi šli pod kako politično stranko, bi takoj dobili dovoljenja za nove antene, saj jim je v interesu, da se jih sliši. Jaz mislim, da mora ta radio ostati takšen, kot je. Če sediš v službi, ne smeš poslušati radia, na katerem govori nekdo, ki tudi sedi v službi.«

Še skok nazaj na hiphop. Je samo fama ali drži, da je za hiphop sceno značilno zakajanje?
»Aha.«

Koliko je trava pomembna za to kulturo?
»Zna biti precej. Ampak jaz sem začel kaditi, dosti preden sem začel razmišljati o hiphopu. Če mi kdo reče, ja, že cela platnica plate je na osnovi ganje, vidim, kako je neumen.
Ko poslušaš moje komade, slišiš Zadnji joint, trava je vmešana še enkrat ali dvakrat, nisem pa naredil plate, da bi razlagal o ganji. Kar se tiče ganje, jo omenjam, ker jo konzumiram in ker bi rad, da se legalizira. Borim pa se tudi za legalizacijo vseh ostalih drog, ker je to absolutno nujno za ozaveščanje. Vse droge je treba legalizirati, cigarete pa odstraniti s polic. In ko pride otrok v prvi razred, mu je treba pokazati pljuča tipa, ki je dvajset let kadil, in tistega, ki ni. In ta otrok ne bo kadil. Še posebej, če jih ne bo na policah trgovin. In drogiral se tudi ne bo, če bo vsak teden poslušal predmet o psihofizičnih učinkih drog. Ljudje se morajo bati droge zaradi same droge, ne pa zaradi policije.«

Za finale – top 5, ki si jih vrtiš v avtu.
»Uh. Nek chill-out remix od Nelly Furtado, od Eminema Spend Some Time z nove plate, od 2paca, he, he, to bodo raperji veseli, Ghetto Gospel, pa neki Groove International, ne vem točno naslova, mi je tudi všeč; in od enih Brazilcev Ciudad Negra.«

Objavljeno v Kažinu, marca 2005

Povezave:

• Fotografije iz intervjuja (Denis Zupan)
• Megiboy Myspace