Jana Krivec: Ko zmagaš, je lepo. Tudi če samo sediš in gledaš v zrak

Jana Krivec je Primorka, najperspektivnejša mlada slovenska šahistka, štirikratna članska državna prvakinja in mednarodna mojstrica. Do osvojitve prvega slovenskega ženskega velemojstrskega naslova ji manjkata dva bala. Bila je članica slovenske šahovske olimpijske ekipe v Erevanu, Elisti, Istanbulu in na Bledu. Letos jeseni je na 36. šahovski olimpijadi na Mallorci z žensko ekipo dosegla odlično 19. mesto. Nastopa za novogoriški šahovski klub, ki je bil do predlani vedno slovenski prvak. Šah je začela igrati pri desetih letih, doštudirala je tudi psihologijo. Trenutno pripravlja magisterij. S fotografom sva jo ujela tik po eni izmed partij na turnirju prve ženske lige na Bledu.

Zmaga?
»Ja, je šlo …«

Nekje sem zasledil, da šahisti na turnirjih porabite toliko kalorij kot športniki, ki »migajo« tudi fizično.
»Drži. Partija traja tudi po štiri in več ur in koncentracija je stalno maksimalna. Pa tudi pred samo partijo se pripravljaš. Nekateri na turnirjih shujšajo po par kil.«

Kot tek na dolge proge?
»Recimo… Obstajajo raziskave, ki dejansko potrjujejo takšno porabo.«

Se pravi, da možgani pokurijo ogromno energije?
»Ja, pa tudi napetost, adrenalin. Na koncu kakšnega večjega turnirja si prav izmučen. Psihično in fizično. Daljši turnirji imajo zato vmesne pavze. Pa tudi v ekipi je več šahistov, kot jih dejansko igra, da se lahko menjujejo. Če si izmučen, sam preprosto ne moreš igrati.«

Kako dolgo si igrala današnjo partijo?
»Malo več kot tri ure. To je malo.«

Prvič sem te videl v nekem televizijskem intervjuju, zadnje čase pa te na reklami za Primorske novice občuduje vsa Slovenija. Se ti zdi, da te ljudje bolj poznajo z oglasnih panojev ali kot šahistko?
»Ne, ne iz oglasov. (smeh) Bolj kot šahistko.«

Te moti, da »visiš« po avtobusnih postajah?
»A, tega pa nisem vedela. Enkrat sem ta oglas res videla v časopisu, več ne. Zdaj, da bi me motilo …«

Bom vprašal drugače. Kako je, če te ljudje poznajo?
»Spoznaš ljudi, ki pridejo do tebe in jih res zanima, kaj počneš. Seveda jim razložim. So pa tudi taki, ki rečejo, ja, šahistka, to je nekaj resnega. To mi v bistvu ni všeč.«

Se ti zdi, da v Sloveniji za šah ni zanimanja?
»Tako je povsod. Ljudje se za šah ne zanimajo toliko kot za ostale športe. Kar je v bistvu logično. Če ga gledaš laično, ni zelo zanimiv. Zanimiv postane, ko se vanj poglobiš. Večina pa šaha ne igra ravno vsak dan in ga zato tudi ne pozna. Najbrž ni zanimivo gledati partije ali pa slediti igri ljudi, ki jih sploh ne poznaš. Nogometaše ljudje poznajo in gledajo tudi njihovo igro. Šaha pa praktično nihče ne gleda. Še mi, igralci, ga ne gledamo preveč. Meni se zdi veliko bolj zanimivo igrati kot pa gledati. Traja, traja. Igralec lahko za eno potezo razmišlja pol ure. Kdo bo to gledal?«

Šah pač ni atraktiven, ni za televizijo …
»Ne, ni.«

Kaj pa finančno? Se splača šahirati?
»So tudi profesionalni šahisti, tudi v Sloveniji. Ampak bolj moški. Moški imajo precej višje turnirske nagrade, vsaj pol višje. Za ženske je težje, čeprav živijo v svetu tudi od šaha. V Sloveniji pa težko.

Se pravi, da se je le bolj splačalo biti na Primorskih?
»Ma … (smeh) na Primorskih se ni splačalo … prav nič.«

Ko sem se pripravljal na intervju in te prvič klical, si bila, tako kot danes, na turnirju …
»Bila sem v Grčiji.«

Je bil to mednarodni turnir?
»Mednarodni, ja. Fajn turnir.«

Kolikokrat na leto pa si na mednarodnih turnirjih?
»Letos sem igrala po Sloveniji, tudi pri nas imamo mednarodne, pa evropsko prvenstvo, pa en turnir v Indiji, olimpiada, zdaj Grčija …«

In turnir traja več dni?
»Ja, kakšnih deset. Evropsko je bilo dolgo 16 dni, olimpiada celo 18. Takšni turnirji so daljši.«

Prej (takoj po končani partiji, op. p.) sem vlekel na ušesa, ko si se pogovarjala po telefonu. Nasprotnico si sogovorniku opisala kar po točkah, ne po imenu ali videzu.
»To je rating.«

Dojemaš nasprotnika kot številko?
»Številka govori o njegovi moči. Če komu poveš, kakšen rating imaš, približno ve, kam te umestiti.«

Če bi na primer jaz igral s tabo, ali bi rekel, da igram s številko to in to, ne z Jano Krivec?
»Ne, ne … Saj se igralci poznamo med sabo, predvsem tisti, ki večkrat igramo skupaj. Številke pa so tudi pomembne, da veš, kako močnega nasprotnika imaš.«

Za mednarodno mojstrico je treba zbrati 2200 točk. Za velemojstrico pa 2300, ne?
»Ja.«

Kje si trenutno ti?
»Na začetku tega leta sem imela 2313 točk. Zdaj jih imam 2213.«

Zdaj si padla?
»Ja, v dveh, treh turnirjih sem izgubila točke. Ampak rating se ne računa vsak dan. Vmes sem dobila še nekaj točk, tako da ni panike.«

To pomeni, da si na začetku leta lahko velemojstrica, potem pa ne več?
»Ne. Velemojstrski rating sem že imela. Za velemojstrico pa potrebujem še bale. To so določene norme, ki se jih lahko osvoji samona močnejših turnirjih. Jaz imam en bal, potrebujem še dva. Ko imaš tri, si velemojster. V bistvu je najteže dobiti bale. Ko jih dobiš,zraste tudi rating.«

Lahko na turnirju tukaj, na Bledu dobiš ta bal?
»Ne, tukaj te možnosti ni. Za bal moraš igrati vsaj s tremi velemojstricami, rating mora biti dovolj visok in udeležba mora biti mednarodna. In pa seveda – na takem turnirju moraš tudi dobro igrati.«

Pri moških so ratingi višji, ne?
»Moški potrebujejo za velemojstra 2500 točk.«

Tistih z več kot 2600 točkami je na svetu baje samo okoli sto.
»To so že supervelemosjtri.«

V Sloveniji je menda samo devet velemojstrov.
»Živih. Nekaj pa jih je še od prej.«

Velemojstric pa nimamo?
»Ne. No, zdaj je to Anna Muzychuk, ki je prišla iz Ukrajine in igra za Slovenijo. Drugače pa nimamo velemojstric.«

Misliš, da bi ženska šahistka lahko izzvala svetovnega prvaka?
»Lahko bi ga izzvala …« (smeh)

Ampak …
»… ne bi zmagala.«

V čem je razlika med moškim in ženskim šahom?
»Moški igrajo bolje.«

Kako to?
»Teorij je veliko. Mislim, da je pri vseh športih tako.«

Ampak pri šahu se ne merijo fizične moči.
»Vseeno je šah igra, ki je, vsaj zdi se mi, bolj prirejena za moškega.«

Strategija?
»Tudi. Pa moški bi naj gledali bolj globinsko, ženske pa bolj široko in tako tudi igramo. Se ne spuščamo v detajle. Seveda ni vedno tako, povprečno gledano, pač. Najboljša ženska, trenutno Judit Polgar, je v absolutni konkurenci deveta.«

Ti si po izobrazbi psihologinja. Kako s tega vidika gledaš na samo igro? Šahisti delujete po načelu posameznih delov ali na desko gledate kot na celoto?
»Kot celoto, absolutno. Ne moreš igrati od poteze do poteze. Od začetka, od otvoritve, do konca je vse del načrta. Nič ni kar tako.«

Ampak čisto fizično: med partijo vidiš posamezno figuro ali ves sistem kot zaključeno celoto? Psihologi namreč pravijo, da lahko človek hkrati dela s sedmimi znaki, plus-minus dva.
»Ja, jaz vidim celoto, ne posameznosti.«

Je figura zate fizična ali abstraktna?
»Hm …«

… ko razmišljaš o potezi, ko preigravaš možnosti, imaš v glavi, recimo, konja kot figuro, kot nekaj, kar lahko vzameš v roko?
»Vsaka figura ima svoje značilnosti. Vidiš polje in na njem si zamišljaš konja oziroma razmišljaš, kako bi ga na določeno polje spravil.«

Torej delaš z dejanskimi figurami, ki so na mizi, tudi v glavi. Kopija. Brez abstrakcije.
»Ja. Tudi ko igraš na slepo, brez dejanske fizične table in figur, imaš to tablo v glavi.«

Pa ti kdaj igraš na slepo?
»Ne veliko.«

Slepo se igra celo na več namišljenih tablah hkrati.
»Ja, se. Poskusila pa še nisem.«

Deluje skoraj nadzemeljsko. Eden proti desetim – na slepo.
»Res, ampak s treningom se doseže tudi to. Če veliko igraš, imaš šahovnico v glavi in ni tako težko, kot se zdi na prvi pogled. Deluje pa čudno, ja.«

Pravijo, da je meja med genialnostjo in norostjo tanka.
»Za vse z ratingi nad 2700, vsaj zdi se mi, bi vsak rekel, da so čudni. Morajo biti malo osebnostno drugačni. Način razmišljanja …«

Če oceniš svoje kolege, šahiste in šahistke: koliko so socializirani v svet, ki ga večina mladih pojmuje kot normalnega?
»So posebni. Saj se družijo med sabo, ne rečem, da ne. Bi bilo pa teže najti nešahiste, ki bi šli ven s šahisti. Ti se pogovarjajo o potezah in šahu, tudi ko so zunaj. To se nekaterim zdi malo čudno. Seveda so tudi ekstremi, šahisti ali šahistke, ki ne hodijo na zabave. Ali pa taki, ki sicer ne hodijo nikamor, ko pa gredo, se napijejo do konca. Tudi taki so, ki se zabavajo cele noči. Ekstremi pač.«

Koliko pa so šahisti socialno spretni? Kako preživijo v svetu osnovnih »banalnosti«, ko je treba v trgovino ali pa natočiti bencin v avto?
»So recimo turnirji na morju, kjer boš redko videl kakšnega šahista, da se bo šel kopat. Prioritete so druge.«

Se tudi ti ne greš namočit v morje?
(smeh)

Živiš kot vase zaprta šahistka?
»Ne … mislim, da živim kar normalno.«

Poleg šaha si še študirala. Kako si združila študentsko življenje s šahom.
»Saj gre. Dostikrat sem pohajala zunaj šaha, se zabavala in počela kup drugih stvari. Samo čas si je treba organizirati. Televizija in take stvari pa me ne za nimajo preveč, zdijo se mi zapravljanje časa.«

Šah si stalno trenirala. Profesionalno?
»Recimo, da polprofesionalno.«

Kako pogosto pa treniraš?
»Lahko da sploh ne treniram tudi po par tednov, pred turnirji pa delam, treniram po cele dneve. Težko presodim, koliko je tega treninga, ker ne delam vsak dan po malo, točno določene ure. Bilo pa bi dobro, če bi. Vsaj kakšno urico, če ne več.«

Če bi bila, recimo, odbojkarica, bi točno vedel, kako poteka tvoj trening. Kaj pa pri šahu?
»Pri šahu so tri faze: otvoritev, središčnica in končnica. Pri otvoritvah študiraš partije močnih velemojstrov, jih analiziraš, delaš načrte. Za središčnico rešuješ kombinacije, problemčke, iščeš rešitve. Poznati pa moraš seveda tudi tipične končnice. Poleg tega analiziraš lastne partije. Konec koncev kaj malega na treningu tudi igraš. Čeprav se igra večinoma na turnirjih. Zadnje čase pa tudi prej, veliko na računalnik in prek interneta, predvsem hitropotezni šah.«

Igraš z računalnikom?
»Danes je računalnik nujen. Na turnirje vedno neseš s sabo prenosnik, za analize. Ko se na nasprotnika pripravljaš, pogledaš, kako igra, kakšen je njegov repertoar, da se lahko dodatno pripraviš.«

Ampak tvoj trener je Adrian Mihalčišin.
»No, ja, ni ravno moj redni trener. Vidiva se bolj občasno. Sicer veliko delam sama. Največ se naučim na turnirjih, ko analiziram partije in se pripravljam na nasprotnika.«

Torej nimaš trenerja, kot recimo nogometna ekipa, ki bi te vsak dan gnjavil, naredi to in to.
»Ne, ma bi bilo dobro, da bi me. Če delaš redno, je to vsekakor dobro. Takšen bi moral biti pravi trening. Toda pri nas nima nobena šahistka takega ritma. Mi je pa rekla Anna, Ukrajinka, ki zdaj igra pri nas, da trenira po deset ur na dan. Vsak dan, razen nedelje.«

Torej le obstaja trd trening, kot pri ostalih vrhunskih športih.
»Obstaja, ampak jaz se tega ne bi šla. Nobene stvari ne bi delala po deset ur na dan, raje sem zmerna, ne pretiravam. Pa tudi nikoli nisem imela cilja postati svetovna prvakinja. Zame je bila zmeraj na prvem mestu šola. Da bi se odpovedala vsemu zaradi šaha – ne. Če bi bil to en nogomet, od katerega se da živeti, mogoče. Tako pa ne.«

Se pravi, da ni trenerja, ki bi ti prepovedal seks pred turnirjem, kot to nekateri počno v nogometu?
»Ne …« (smeh)

Glej, o šahu obstajajo določeni stereotipi. Da ga igrajo samo moški, da so igralci čudaki, da ženska, ki se znajde med njimi, ni ravno manekenka … Kako se počutiš v tej druščini, v katero ne sodiš ravno?
»Pa saj nismo vsi taki! Dobro, res je, da se bolj ali manj posvečamo šahu, drugi pa na veliko študirajo, se ukvarjajo z znanostjo … Seveda moraš biti osebnost, sicer te premami žur, druge stvari. Zdi se mi, da šah zahteva predvsem celovito osebnost.«

Ti poznavanje psihologije pri tem pomaga?
»Za zdaj še nimam dovolj prakse s področja psihologije. Ravno pred kratkim sem diplomirala. Ukvarjala sem se s spoprijemanjem s stresom in socialno podporo pri šahistih in nešahistih. Pričakovala sem, da se morajo uspešni šahisti s stresom spoprijeti.«

Pa se?
»V bistvu so bili rezultati prav nasprotni. Od problemov stresa se umikajo, namesto da bi se z njimi spoprijeli. Po eni strani je to kar logično – če izgubiš partijo, si žalosten, a nikamor ne prideš, če se ukvarjaš s tem. Neuspeh moraš čim prej pozabiti in naslednji dan neobremenjen oditi na novo partijo.«

Se sama sekiraš, če izgubiš? Bi bila žalostna, če bi izgubila današnjo partijo?
»Seveda ne moreš biti tako vesel, če izgubiš …«

Zdaj si torej vesela?
»Ja, seveda. (smeh) Če zmagaš, ne potrebuješ ničesar drugega, si blažen. Če izgubiš, je nasprotno, vse je narobe. Saj pomaga, če greš malo ven, pozabiš, a ni isto. Ni tako fajn. Ko zmagaš, pa je lepo, tudi če sediš in samo gledaš v zrak.«

Kaj bi počela, po zmagi, če se zdaj ne bi pogovarjala?
»Večerjala.« (smeh)

Nimaš kakšnih posebnih zmagovalnih obredov?
»Ne, ne. Včasih se gre ven, s kolegi, da se sprostiš. Na turnirjih je napeto in potrebuješ malo odklopa.«

Koliko je v šahovskih ekipah sploh timskega duha?
»Ekipnih tekmovanj, kakršno je to na Bledu, je prav zaprav malo. Šah je le individualni šport. Vsekakor pa je na takih tekmovanjih dodatna motivacija, če ekipa zmaga. Je pa tudi res, da je izguba ekipe še bolj boleča. Izgubil si sam in izgubila je še ekipa. Ko greš na turnirje kot posameznik, se tudi srečuješ skoraj z istimi ljudmi, z nasprotniki, ki jih poznaš z drugih tekmovanj, tako da se poznamo, smo ena družina.«

Govorila sva že o ženskem in moškem načinu igranja. Zanima me še čisto stilski del – nekateri šahisti igrajo romantično, drugi tehnično itd. Obstajajo kakšne smernice, po katerih igrajo ženske, in tiste, po katerih igrajo moški?
»Mislim, da na to vpliva predvsem osebnost. Eni rajši igrajo divje in napadalno, drugi so umirjeni in igrajo počasi, strateško. Pravijo pa, da ženske igrajo bolj razdrobljeno, bolj skačejo. Igrajo površinsko in širše, moški bolj v globino. Vsekakor je dobro, da obstaja rdeča nit, ki jo držiš skozi partijo. Če igraš malo tukaj, malo tam, brez ideje, je to slabo. Bolje je imeti slab načrt kot biti brez njega.«

Zate pravijo, da igraš moško. Kaj to pomeni?
»Všeč mi je odprta in napadalna igra. Fino se mi zdi, da imam načrt, ne pa da samo premikam figure.«

Imaš kakšno najljubšo?
»Odvisno od pozicije. V eni je ena, v drugi druga.«

Nimaš ljubljenčka, ki bi ga vedno nosila v žepu?
»Ne, ne. Ampak recimo, da bi to lahko bil konj. Konj se mi zdi fajn. Vsekakor pa moraš znati manevrirati z vsemi figurami.«

Kako je s šahom v svetu? Indija, Kitajska … je še kakšna velesila?
»Bivša Sovjetska zveza, Rusija, Ukrajina. Pa Gruzijke. Američanke so zdaj v bistvu naturalizirane. Prej ni bilo Kitajk in Indijk, zdaj pa se je tam začel šah močno razvijati.«

Kaj pa Slovenija?
»Mislim, da je položaj pri nas dosti boljši kot nekoč; imamo izbirni predmet v devetletki. Tudi šahovska zveza je bolje organizirana pa organizirajo se treningi in turnirji za mlade. Ženske smo bile nazadnje na olimpiadi ekipno 19. To je bil najboljši rezultat doslej.«

Objavljeno v Kažinu, decembra 2004

Povezave:

• Fotografije iz intervjuja (Denis Zupan)
• Janina spletna stran