Gašper Tič: Igranje pred dvorano, polno študentov, je poseben užitek

 Gašper Tič je eden izmed vidnejših igralcev mlajše slovenske generacije. Rojeni Koprčan je zadnjih deset let delal v MGL, igral je tudi v tamkajšnji drami in v Trstu. Sodeloval je pri številnih drugih slovenskihin tujih produkcijah, mogi ga poznajo tudi s TV-zaslonov. Njegov opus šteje sedemintrideset profesionalnih vlog in tri amaterske režije. Za svoje delo je prejel univerzitetno Prešernovo nagrado, Zlato paličico, Severjevo, Dnevnikovo in Sterijevo nagrado. Minuli mesec se je z družino preselil v Koper in zaposlil v tukajšnjem gledališču.

Dovolj časa si že (ponovno) v Kopru, da te lahko vprašam, ali se je tvoj »premik« iz Ljubljane na Primorsko, v Gledališče Koper, splačal.
»Ne, ne, finančno se zagotovo ni splačal.« (smeh)

Zanima me predvsem tisti kulturni premik in vidik – selitev v novo gledališče.
»Nismo se (družina Tič, op. p.) preselili samo zaradi gledališča, preselili smo se tudi zaradi celostne podobe našega življenja. Ne bi pa prišli, če si z Natašo ne bi želela igrati v koprskem gledališču. Seveda imava določene želje, vizije, načrte … zato sva se tudi odzvala vabilu – medtem ko sva ga pred petimi leti zavrnila. Takrat se nama je zdelo, da morava še poskrbeti za svojo kariero, zdaj pa ne gre več za to. S podlago iz prestolnice lahko danes z dovolj velikim mirom ustvarjava kjerkoli, recimo v Kopru. Hkrati lahko skrbiva za razvoj gledališča, ki potrebuje uveljavljene igralce, še posebej domače.«

Kaj je pravzaprav dokončno prevesilo tehtnico na Primorsko?
»Pred tremi leti sva bila mlajša in preprosto še nisva čutila, da je trenutek pravi. Vmes sva tudi sama doživela marsikaj, Nataša celo hudo bolezen, in skupaj sva na življenje začela gledati drugače. Človek se pomiri, kar zadeva ‘hlastanje’ v prestolnici. Takega okolja v manjšem mestu ni … lahko pa tam dobiš stvari, ki jih manjka prestolnici.
Oba sva delala v zelo velikih gledališčih. Drama in Mestno gledališče v Ljubljani imata pač prednost, da sta organizirani mašineriji, kjer vse štima. Mehanizmi so utečeni in če si uspešen igralec, ni problemov – tehnika, garderoberji, inspicienti … vsak skrbi za svojo nalogo in ti moraš samo in dejansko igrati. Toda v takih velikanih morda kdaj zmanjka duha, ki pa tudi ni nepomemben. Tak duh je dosti bolj prisoten v manjših gledališčih, seveda če in ko se ekipa
ujame.«

Delal si torej v Ljubljani pa drugod po Sloveniji, tudi v Trstu si že igral … Po čem se recimo koprski teater, poleg že omenjenega duha, še razlikuje od večjih bratov?
»Koprsko gledališče je malo in mlado. Pri gledališču pa starost ni nepomembna. Njegov obstoj v okolju je povezan z marsičim, z relacijami znotraj samega gledališča in tudi z njegovo navezavo na okolico. Če deluje neprestano, z neko kontinuiteto, je dosti bolj zadrto v zavest ljudi, masa občinstva je večja. Ima pa mlado gledališče neki žar, za katerega se mora staro truditi. Mlado gledališče pa si mora seveda prizadevati, da ga ne izgubi. V taki ustanovi je občutek napredka stalen, ker je že na primer novo pridobljeno delovn omesto kazalec premika naprej. Vse, kar se zgodi, kaže navzgor. Seveda je to lahko varljivo, saj človeku nikoli ne sme biti dovolj. Enako intenzivno se moraš truditi za kakovost predstave ne glede na starost in velikost gledališča. Kar pomeni, da moraš v mladem gledališču delati več.«

Ko je v Mariboru zaživel Pandur, so v gledališče začeli hoditi tudi direktorji. Skratka, občinstvo, ki se prej v tako velikem številu ni udeleževalo predstav. Če je zaveso dvignil Pandur, se je to v gledališču pač moralo pokazati. Se ti zdi, da želi Gledališče Koper z imeni, kot sta Cavazza in Tič, v dvorano privabiti več ljudi?
»Seveda je želja privabiti ljudi. In je tudi prav, da je in da se realizira. Upam pa, da ni niti najmanj podobna Pandurjevi. Ne bi se rad spuščal v analize … Pandur je absolutno pomemben dejavnik v slovenskem gledališču, predvsem mariborskem, kot režiser je tudi mojster spektakelskih predstav. Mislim pa, da je njegovo gledališče poleg stvari, ki jih je prineslo, marsikaj odneslo. Če je po eni strani pripeljal nove ljudi, je druge, na primer tiste, ki so imeli radi klasično gledališče, celo odgnal.«

Torej v Kopru ne gre za isto formulo nekakšne popularizacije gledališča?
»Ne, mislim, da sploh ne. Daleč od tega. Mogoče je Pandur tudi veliko bolj ciljal na elitizem in elitno občinstvo kot mi.«
                                                   
Kakšno je koprsko občinstvo, ki ga je najbrž treba šele navaditi, da obiskuje predstave? Kot se zdi, še ni v navadi, da bi se sploh šlo v gledališče.
»Res ni te navade. Predvsem, ker tukaj ni bilo stalno gledališča. Med letoma 1954 in 1957 je bilo v Kopru profesionalno gledališče, sledilo je nekaj neuspešnih poskusov obnovitve dejavnosti in končno je v sezoni 2001/2002 Katji Pegan uspelo zadevo obuditi.
Kar zadeva občinstvo, pa je govor o zelo širokem spektru. Najdete praktično vse. Ljudi, ki v gledališče pridejo prvič, pa tudi take, ki so veliki poznavalci gledališča in se redno vozijo na predstave v Ljubljano. Kar nekaj ljudi je bilo tudi v stiku s tržaškim gledališčem. Ker je spekter širok, je treba biti zelo občutljiv in dojemljiv za njihove želje in pripombe. Popoln nesmisel bi seveda bil, da bi se gledališče zaradi zahtev občinstva spremenilo v bulvarski teater, ki bi z vsemi šestimi predstavami abonmaja zadovoljil komercialne okuse, hkrati pa bi bilo nesmiselno reči, da nas ljudje, ki teatra ne poznajo, ne zanimajo in da bomo zato delali samo težke drame. Mislim, da je dobro imeti vsega po malo, treba je loviti srednjo mero, kar se po mojem s pravim repertoarjem da.«

Če sva vizionarja, kako torej kaže v prihodnje?
»Mislim, da dobro. Imamo sedem abonmajev, tako da se lahko primerjamo s Kranjem, Celjem, Gorico … Število abonmajev je znotraj povprečja. Če ne bi verjel v zadeve, o katerih me sprašuješ, sploh ne bi prišel v Koper. Verjamem, da vizija je. Tudi predstave za izven so razprodane.
Gledališče lahko prerase v visoko kakovostno ustanovo, ki bo zadovoljila tako poznavalce kot nepoznavalce. Eden izmed pogojev je, da bomo zbirali dobre tekste, dobre zgodbe. Taki teksti obstajajo, to so drame sodobnega realizma, to so avtorji, ki so preizkušeno zanesljivi.«

Kdo je tisti, ki v gledališču vleče idejne niti?
»Katja Pegan, ona je direktorica in umetniški vodja.«

To že, toda besedo imate najbrž tudi igralci …
»Doslej je z njo veliko sodeloval Boris Cavazza. Pri tekoči sezoni nimam sam še nič pri načrtovanju. Bomo pa sodelovali, saj je v majhnem gledališču to nujno.«

Če vprašam po domače, kdo je večji frajer – ti ali Cavazza?
»Cavazza je seveda večji igralec kot jaz. S svojim častitljivim opusom in vsemi možnimi nagradami. Frajer za ljudi v Kopru pa sem verjetno tudi jaz, ki sem se vrnil v domači kraj.«

Koliko stikov z Ljubljano si še ohranil?
»Za zdaj veliko. Kako bo s tem v prihodnosti, še ne morem soditi, ker sem na Primorskem komaj mesec dni. Želim si ohraniti stike z Ljubljano, kar pa seveda ni odvisno samo od mene. Zdaj pa sem še zelo povezan s prestolnico, saj imam tam konec koncev več živih predstav kot v Kopru. Tudi na televiziji še snemam in delam …«

Je splošno ozračje v Kopru drugačno?
»Prva stvar, ki sem jo opazil in pri kateri sem se vprašal, kako da na to nisem pomislil prej, je, da v Kopru ne živi noben igralec. (smeh) No, zdaj živita tukaj dva.«

Si razočaran?
»Neumno bi bilo govoriti o razočaranju, saj sem že predselitvijo vedel, da stanje ni podobno ljubljanskemu. Dejstvo je, da Ljubljana veliko dela na sebi kot mestu. Veliko je naredila na primer na področju oživljanja starega mestnega jedra, kjer je v zadnjih desetih letih zraslo ogromno lokalov; tako je tam veliko manjših koncertov, literarnih večerov, nastopov … Hočeš nočeš je Ljubljana postala metropola. V mestu je tudi veliko tujcev, turistov … Sploh stara Ljubljana, kjer sem živel in kamor se z veseljem vračam … in ta pot, ki sem jo vsak dan prehodil, po ‘plaži’ ob Ljubljanici do Tromostovja, je zelo živahna – tam praktično srečaš vse. So stvari, ki dajejo mestu utrip in kulturno življenje, in tega v Kopru nedvomno manjka. Ne gre za šimfanje. Tudi v Kopru je veliko ljudi, ki se trudijo. Mislim pa, da se morajo poleg njih tisti, ki delijo denar in vodijo mesto, od gospodarstva in politike obrniti tudi h kulturi.«

Se ti zdi, da v Kopru kultura premočno šepa?
»Mislim, da gre za neke vrste duhovno siromaštvo. Tak vtis imam. Vse je povezano z individualnimi političnimi opredelitvami. Vsaka ideja je odvisna od glasov v mestnem svetu, ne od vsebine, ki jo nosi. Samo redke zanima, ali bodo otroci v tem mestu zrasli v duhovne kretene ali v
široke ljudi. Moramo se vprašati, ali bomo živeli v mestu, kjer je pomemben samo prihodek, profit, ali bomo živeli v mestu, kjer ljudje duhovno rastejo in vedo, kaj in kdo je Mozart, Shakespeare. Vsaj to. Za začetek.«

Tudi univerza ima podobne težave. Stoji, imamo jo, a se prepogosto zdi, da nima pravega ozadja, od koder bi črpala, s katerim bi se oplajala. Kot da ji manjka kulturno jedro.
»Toda to ni izgovor! In Ljubljana ni pri tem nič kriva. Potem bi tudi za Maribor lahko rekel, da je mrtvo mesto, pa ni. Maribor ima po mojem najboljši in svetovno znani Festival Lent, ki naredi svoje vsako poletje. Mesto živi tudi čez leto. Ima gledališče, opero … Ampak mislim, da take stvari niso odvisne od geografske širine in dolžine. Pomembno je, kaj imaš v programu in kaj dejansko izvedeš. In v tem smislu je Koper daleč od kulturnega mesta. Sploh od kulturnega, kaj šele od kulturniškega.«

Koliko časa bi potrebovali za preobrat? Recimo v gledališču.
»Z delom, s podporo občinstva in s posluhom na višjih naslovih bi to lahko uspelo v petih, desetih letih. V tem času bi lahko zaživela gledališka hiša, v kateri bi se poleg dobrega gledališča dogajalo še marsikaj. In da bi recimo Verdijeva postala promenada in da bi lahko tudi Koper koga pritegnil. Načrti so baje blazni in jaz se jih seveda veselim. Drugo leto naj bi se gradilo vse mogoče.«

Prej sva govorila o občinstvu. V Kopru je iz leta v leto več študentov, ki so tradicionalno zahajali v teater in hoteli gledati tudi zahtevna dela ter jih kritično spremljali. Kot se zdi, pa je odnos primorskih študentov do gledališča malo apatičen.
»Se strinjam. In tudi pravim, da je gledališče pravo šele, ko ima študentski gledališki abonma.«

Koprsko ga ima, v vseeno ni pretiranega zanimanja.
»Sam položaja še ne poznam dovolj, da bi lahko povedal, kje tiči konkreten razlog za to. Dejstvo pa je, da je tudi univerza še mlada in da stvari ne funkcionirajo enako kot na starih univerzah. Ne bi si upal soditi. Mogoče je problem tudi v tem, da v Kopru še ni kritične mase. Upam le, da bo v gledališče hodilo več študentov. Znano je namreč, da je za igralca igranje pred dvorano, polno študentov, poseben užitek. Sicer pa si tudi težko predstavljam resnega in zavzetega študenta humanistike, ki ga ne zanima gledališče.«

Letos prevzemaš režijo v koprskem študentskem gledališču. Kako to, da si se odločil za to ne ravno lahko nalogo?
»So stvari v življenju, o katerih se ne premišljuje veliko, temveč se jih zgolj loti. Mednje absolutno prištevam povabilo študentske organizacije k režiji predstave in utrjevanju študentskega gledališča. Študenti so po mojem tako pomembni, da je treba sodelovati, če si to želijo. Kot rečeno, nisem
veliko razmišljal – če bi, bi se teže odločil, saj sem ne nazadnje sklenil, da si vzamem nekaj počitka pri sodelovanju z amaterji. V Ospu, kjer sem nazadnje tako režiral, letos nisem nadaljeval. Zavrnil sem tudi nekatere druge režijske ponudbe amaterskih skupin. Tudi ker imam zelo natrpan urnik in ker želim nekaj časa preživeti s svojimi otroki … Tako da sem mislil, da bom na tem področju počival. Toda ko se je pojavila študentska ponudba, sem vedel, da je ne smem zavrniti.«

Torej verjameš v uspeh?
»Absolutno.«

Je komedija v študentskem gledališču edina alternativa?
»Mislim, da se študentsko gledališče lahko loti resnejšega teksta, to ni ovira. Vendar je treba razmišljati o posledicah takšne odločitve. Če igrajo študentje, je predvsem smiselno, da imajo ponovitve. Ponovitve pa so, če je na njih občinstvo. Tako je pogoj komedija – da bi imelo študentsko
gledališče čim več od tega.«

Večina te pozna po igralskem poklicu. S čim pa se ukvarjaš poleg teatra?
»Kaj počnem sicer v življenju? Zdaj, med sezono – nič. Ker nimam časa. (smeh) Imam družino, ki je zame na prvem mestu, čeprav se trenutno, zaradi selitve, ukvarjam predvsem z logistiko. Med sezono dejansko nimam časa za druge dejavnosti. Sicer pa zelo rad jaham. Imamo zatočišče na Notranjskem, travnik, konjička, ki je v oskrbi pri sosedih, kjer živi v čredi s svojimi prijatelji …
Sicer pa se ukvarjam z vsakdanom, s tem, da ob pravi uri peljem otroke v vrtec, da jih grem iskat, da jih peljem na interesne dejavnosti … Skratka, ukvarjam se s težko logistiko vsakdana.«

Objavljeno v Kažinu, novembra 2004